Že dolgo časa razmišljam ali naj napišem svojo zgodbo in končno sem zbrala dovolj poguma. Spolno zlorabo sem doživljala 7 let za katere vem. Morda je bilo še kakšno leto več, pa so moji možgani potlačili spomine. Začelo se je, ko sem bila stara kakih 6 let. S strani brata. Predstavljeno mi je bilo kot igra, ki pa ni smela biti omenjena nikomur.
Imam dva brata, oba starejša, eden 7 in drugi 6 let. Takšne sprevržene “igre” me je naučil mlajši od obeh. Starši dolgo časa niso vedeli nič. Niti niso posumili, kljub temu da sem kot 7, 8, 9 letnica omenjala, da me fanti v šoli hočejo posiliti. Bila sem okregana, da kaj govorim besede za katere ne vem kaj pomenijo. Niso se zavedali, da bi morali ugotoviti zakaj govorim takšne stvari in kaj si pod tem pojmom predstavljam.
Zloraba se je dogajala vsak teden, včasih večkrat na teden. Včasih, ko sem bila doma sama z njim, spet drugič se je prikradel v mojo sobo ponoči(imela sem jo poleg sobe staršev), ko si starši spali, me slekel, mi lizal lulo, jaz pa sem bila preveč prestrašena, da bi zavpila. Brat je vedno, ko sva se kaj skregala ali stepla ponavljal, da če bom povedala staršem, da me je udaril (in udaril me je velikokrat in močno), da bo on povedal kaj vse počneva. Tako sem vedno mislila, da sem jaz tista, ki izzivam in da sem jaz tista ki si to želim in da delam nekaj grozno narobe. In isto stvar sem enkrat naredila tudi s starejšim bratom, ki ni nikomur povedal (še danes mu to zamerim) ampak je babici, ko me je po tem dogodku vprašala zakaj sem skuštrana in rdeča v lica odvrnil, češ, da saj ve kako se jaz igram. V tistem trenutku se mi je zdelo, da vsi vedo in da tako mora biti. Mlajši izmed bratov mi je kupoval darila, McDonalds hrano, ki je bila takrat luksuz, drobnarije s katerimi je kupoval moj molk, sebi pa je kupil mojo lulo, lizanje njegovega penisa, dotike in sprevržene spolne igre, ki so na meni pustile ogromen odtis.
Spomnim se, da se je končalo s tem, da ko sem dobila menstruacijo, on pa je še vedno zahteval, da sem se vedno zgovarjala, da imam menstruacijo. Potem se je počasi končalo, niti sama ne vem kako. Stara sem bila 12, 13 let in v tistem trenutku, kot da bi zgubila ves spomin. Moji možgani so te dogodke potlačili tako globoko, da se jih do svojega 20 leta nisem spomnila.
Ko sem začela študij socialnega dela, smo se pri nekaterih predmetih pogovarjali o traumah, meni pa je začelo bruhati na dan. Povedala sem takratnemu fantu, ki me je spodbudil da povem staršem. Takrat sem še živela doma, prav tako brat. Od staršev nisem dobila podpore, ki sem jo potrebovala, občutem sem imela, da sem nekdo, ki želi razdreti družino. Od trenutka, ko sem povedala nisem z bratom imela nobenega stika več oz. tudi če sva se srečala pri kosilu, večerji sem ga ignorirala. Vedno, ko sem se pogovarjala s starši, sem morala miriti mamo, da sem ok, saj je bila vedno na robu tega, da pade v nezavest. Največji strah je bil, da ga bom prijavila policiji. Potrebovala sem eno leto, da sem dosegla, da se je brat pri svojih 30letih odselil od doma. Po tem sem še kako leto bivala doma, nato pa sem se z mojim zdajšnjim partnerjem preselila na svoje. Ne znam opisati kakšen kamen se mi je odvalil s telesa, ko ne potrebujem več vsak dan prihajati v hišo, kjer se je vse dogajalo.
Brat se je po nekaj letih odselil nazaj domov, je ljubljenec staršev, saj mi vedno povedo, da je skoraj umrl ob rojstvu in da ga nočejo izgubiti. Nikoli niso pomislili, da sem bila tudi jaz na robu, da me izgubijo. Za vedno.
Žal mi je edino to, da sem staršem povedala za svoj rojstni dan, saj imam ta dan uničen. Vsako leto me zgrabi težka depresija kakšen mesec pred rojstnim dnevom. Letos je bilo hudo, vendar mi s pomočjo partnerja, njegove družine in prijateljev uspeva, da se držim nad gladino.
Zaznamovana sem za celo življenje. Tega ne bom pozabila nikoli. Vendar sem močna oseba, ki je preživela dolgotrajno zlorabo, ki me je naredila človeka, kot sem danes. Morda pa si to govorim samo zato, da preživim.
#jaztudi, julij 2020