Sla sem na izlet v [ime mesta je bilo umaknjeno]. Obiskala sem prijatelja, s katerim sva si bila blizu. Poznala sva najine poglede na svet, vrednote, probleme. Vedel je, da imam velik osebni prostor, da dotikov ne prenesem, da se v objeme silim, da se mi od treh poljubov na lice obraca in da v prostor pustim le redkim.
Rekla sva, da greva ven zurat. Peljal me je v nek klub, ki naj bi bil bolj po mojem okusu. Ko sva odhajala nazaj v stanovanje, sva se zaklepetala s skupino francoskih turistov. Stala sem ob steni, z eno nogo naslonjena nanjo, v kratkem krilu, siroki majici in supergah. Z enim od njih sem padla v debato poznavanja geografije Evrope, kako ozkogledno je nepoznavanje osnov ter predalckanje posameznih nacionalnosti v stereotipe. iz njegovih ust je priletelo “Well I know what eastern European girls are like”. Socasno, ko so besede letele iz njegovih ust, je z roko zagrabil med mojimi nogami in drugo polozil na moja prsa. Poskusila sem se odmakniti stran, kot da je to samo logisticna ovira. Kot da je to nekaj normalnega, cesar si sicer ne zelim. Uspela sem ga spraviti dol iz sebe in nobena izmed sestih oseb ni opazila, da potiskam moskega stran, da ponavljam “ne, prosim, dovolj je, prosim, nehaj”. Prijatelju recem, da bi sla do stanovanja, in nad sabo cutim gnus. Gnus, da nisem zakricala, da nisem mocnejsa, da nisem bila sposobna uveljaviti svoje volje.
Prijatelju povem, kaj se mi je pripetilo, kot da ni stal manj kot meter od mene. “Saj, a ti ni bilo vsec?” “Ne,” odgovorim, s solzami, ki mi polzijo po licih in neobrazlozljivim gnusom z nepojasnjenim vzrokom. “Guys like easy access,” rece brezizrazno in pokaze na moje krilo. Zelela sem si, da bi vsaj on poskusal razumeti, kako nemocno sem se pocutila, kako sem jezna nase, da vsega nisem mogla prepreciti. Pocutila sem se brez kakrsne koli avtonomije, brez vrednosti, brez spostovanja. V postelji sem se zjokala. Slisal je, kako hlipam za zrakom, in se ulegel poleg mene. Mislila sem, da se bova pogovorila, da me bo potolazil. Zacel me je objemati, se me dotikati in vsak dotik je postala vecja invazija v moj osebni prostor. Ponavljala sem “nehaj” s sto razlicnimi intonacijami, upajoc da bo ena pravilna. Z eno roko mi je pokril usta, z drugo si je odpel hlace, razprl moje noge in nato prijel moje roke, da ga nisem mogla vec odrivati s sebe. Pod njegovo tezo sem se vdala. Jokala sem. Kricati nisem vec mogla. Z njegovo roko cez nos in usta sem komaj dihala. Strah me je bilo, da bom umrla. Nekajkrat mi je dal klofuto, me vlekel za lase, nato ziritirano zavpil zakaj ne sodelujem. Ko je koncal, je sel spet v svojo posteljosem. Jaz sem se zvila v klobcic in jokala. Jokala od fizicnih bolecin, od zalosti, sramu, jeze. Nobenemu nisem povedala, da me je nekdo posilil, kaj sele da bi komu rekla, da je to bil on. Ker je bil moj prijatelj in prijatelj od prijateljev, ker so ga vsi spostovali in nisem vedela, ce mene so. Strah me je bilo oddati prijavo na policiji, strah, da me bodo gledali kot lahko, kot da sem sama kriva. Takrat se mi je zdelo, da sem sama kriva, ker se mogoce nisem trudila dovolj da bi ga odrinila od sebe, ker sem se prehitro vdala v usodo. Dve leti po tem me je vsak dotik, stisk roke, prijateljski objem spominjal na to. Sram sem podozivljala dve leti po tem z isto intenziteto ob vsaki fizicni blizini, tudi ce ni bila intimna. Danes vem, da nisem kriva. Da osebe s 100 kilogrami oseba s 50 ne more premagati. Da je zlorabil moje zaupanje. Vcasih sem se gnusila sebi, sedajj se mi gnusi on. A v vsakem moskem vidim njega, vidim moskega, ki je sposoben zenski vzeti dostojanstvo, jo razvloveciti, ji vzeti osebni prostor, jo spremeniti v ‘tisto’ in niti pomisliti ne, da mu to ne pripada.
#jaztudi, julij 2020