Spomin je prišel zelo počasi. Res je le kapljal v določene občutke, ki si jih nisem znal razložiti tam koncu osnovne šole in začetku srednje šole. Bilo mi je okoli 7 do 8 let. Povedano po resnici vem samo to, da sem bil v osnovni šoli in mlajši od 8 let. V tem času je vse skupaj trajalo nekaj mesecev. Še danes se ne spomnim kako se je vse skupaj končalo oz. zakaj se je prenehalo. Spomnim se prepričevanja z opravljanjem nalog in zastraševanja (rušenja nekakšnih gradov, ubijanja pošasti, ki sem si jih nato prilagodil v meni znane podobe in ki da me čakajo na poti domov, če ne bom pofafal, da naj samo zamežim, da naj samo potrpim, ker da bodo pošasti izginile, ko se bo končalo in bom lahko šel domov). Spomnim se sobe, kjer se je to dogajalo, ne sicer do potankosti, a vem kako je bila obrnjena postelja, kje so bila okna, na katero ulico sem lahko gledal, ko sem preverjal ali se kje skrivajo pošasti. Spomnim se vonja spodnjic in penisa, tega zatohlega vonja, ko si nekdo poskuša prikriti vonj zatohlega s parfumom, ter okusa sperme, ki sem jo moral pogoltniti v kolikor sem želel varno domov in pobiti vse pošasti. Konstantno sem bil spodbujam, da to morava in da to počneva “skupaj”. Spomnim se pozicije, ko sem se moral postaviti na vse štiri na postelji, medtem, ko sem jih dobival v rit ter poskušal razmišljati o tem kako pobijam pošasti in čistim ulice za pot domov. Seveda je bilo vse skupaj gotovo, pobito, šele takrat, ko je on rekel, da sva jih zares pokončala. Spomnim se kako sem doživljal, a si takrat nisem znal razložiti, rušenje realnosti, ko se mi je oseba pred tem skrivala po omarah in drugih sobah, da je nisem mogel ujeti ter se oglašala iz njih in se pretvarjala, da se je za ves ta čas spremenila v sobno rožo, s katero sem se nato od začudenja, prestrašenosti in onemoglosti iskanja osebe, tudi pogovarjal. Osebo sem imel za čarovnika, ki ima magične sposobnosti in ga moram zaradi tega poslušati, saj bo drugače spet izginil in bom ostal sam s pošastmi okoli stanovanja. Spomnim se, da me je v tistem času dajala srbečica riti. Večkrat mi je bilo rečeno, da imam močne gliste, da je to nekaj kar sem dobil od tega, ker veliko sedim na pločniku in ker si ne umivam zadosti riti po sranju. V šoli sem dobil tudi vzdevke, zaradi moje konstantne srbečice. Sam sem si verjetno takrat to pojasnil s tem, da me enostavno srbi rit in imam gliste zaradi prehrane. O drugih vzrokih se niti nisem spraševal in jim niti nisem namenil pozornosti. Spomnim se, da sem se vračal tej osebi. Moj občutek takrat je bil, da je to prijateljstvo, da me nekdo poskuša zaščititi. Vračal sem se tudi osebi, ki je z njim živela in mi je veliko pomenila, a ko te ni bilo doma sem ostal sam z njim. Bil je v mladostniških letih. Star okoli 17 do 18 let. Z njim sem se družil še po vsem tem, sicer spontano manj intenzivno. Nisem ločil med prijateljstvom in zlorabo. Videvam ga še danes. Konec osnovne šole sem se prvič zavedal, da se je to res zgodilo in da si ne domišljam, da je bilo preveč realno, da bi si to izmislil nekje iz čistega dolgčasa in domišljije. Začel sem se spraševati ali je to storil še komu. Dlje časa sem skušal to posredno povedati prijateljem. A sem samo zgodbo dosti prikrojil in jo popačil, da ne bi izgledalo tako hudo za mene. Večinoma sem dobil zavrnitvene odzive, da si naj ne zmišljujem ali zakaj kvarim vzdušje. Pri drugih sem dobil panične odzive in histerijo po tem, da se mu bomo skupaj maščevali. Pri tretjih sem v odziv dobil samo njihov šok in jok, kjer so na koncu izgledali oni sami bolj užaloščeni od mene ali govor o tem, da me razumejo, da me čutijo. Danes sem v svojih poznih tridesetih. Travma, ki sem jo z leti predeloval sam je minila. Občutki gnusa so minili. Občutek zlorabe in sramu je počasi minil. Občutek nemoči in z njim povezano telesno čustvovanje je tudi minilo. Ob misli na to kaj se mi je dogajalo nimam več intenzivnih občutkov, ki so me v srednji šoli obdajali z veliko težo in intenzivnim spopadanjem, kjer sem ob nekaterih spominih dozivljal telesno izčrpanost in hkratno možgansko nevihto negotovosti, sramu, nezmoznosti soočanja s posledicami in intenziven tok misli, ki me je občasno enostavno paraliziral v joku na posteljo. Danes počasi pozabljam občutke na telesu na vse to kar se je dogajalo. Mogoče se to sliši slabo, ampak Vem, da enostavno nimam toliko časa na tem planetu, da bi se še dodatno obremenjeval s to travmo. Vem, da v nič od tega nisem privolil in da takrat nisem imel niti zmožnosti, da bi doumel dogajanje. Vem, da si želim imeti intimne in partnerske odnose v svojem odraslem življenju v katere bova tako jaz kot tudi partner privolila.
Danes si ne želim, da bi kdorkoli moral iti in doživeti vse to. Hkrati ne želim to osebo kaznovati ali da se jo kaznuje. Samo kaznovanje ne bi meni prav nič pomagalo, nočem maščevanja, sama obsodba bi bila ponovna posredna prevalitev kamna na žrtev iz vidika priznanja kako hudo je bilo po arbitrarnih sodbah sodišč, policije, kliničnih psihologov, sosedov, sorodnikov, celotnega administrativno-socialnega sistema, ko pa sam kot žrtev prav to že vem, Vem da je bilo hudo. Ne potrebujem še kurirano individualnega priznanja trpljenja ali opravičila. Vse kar bi se s tem doseglo bi bilo za mene to, gledano iz današnje perspektive, da bi se farmakološko-pornografksa era oprala krivde. Ko je enkrat to storil, je bilo že prepozno za obsodbo, če nihče ni pred tem predvidel indicev oziroma namigov. Želim si, da tega ne bi počel in vem, da je to naredil, ker je bil zmožen to narediti in ker je imel svoj namen. Mislim, da mu sam zakon tega ne bi in ni preprečil. Mislim, da sem bil poleg povzročitelja izdan tudi s strani drugih, a jim danes ničesar ne zamerim. Nevem kako bi se vse skupaj izteklo, če bi takrat kdo urgiral. V moji moči takrat ni bilo veliko, tisto za kar sem komaj zbral moč je to, da sem se trudil preživeti.
#jaztudi, julij 2020