Dve nepovezani zgodbi.
Prva, recimo temu nedolžnejša od obeh, se je zgodila še v najstniških letih, ko sem zvečer prihajala domov iz šole in me je neznan mlad moški nekaj časa zasledoval. Ko sem pospešila korak, da se prepričam o tem ali me res zasleduje ali ne, je tudi on pospešil in ko sem že skoraj pričela teči, je skočil name odzadaj in me zelo na hitro in temeljito pretipal po prsih. Začela sem kričati, prestrašil se je in zbežal nekam v temo.
Ko sem prispela domov, sva z mamo poklicali policijo in ko sem policajema opisovala dogodek in kasneje še izgled tega moškega, me je eden od njiju vprašal: “A potem pravite, da je bil meni podoben?”. Tu se je stvar zaključila. Isti človek je potem na enak ali podoben način napadel še nekaj sošolk.
Druga zgodba.
Zveza. No, slaba zveza. Po nekaj več kot enem letu zveze, me je fant prvič napadel in se vsilil name. Kombinacija pijanosti in ljubosumja. Naslednji dan se ni spomnil ničesar, jaz pa sem imela eno ali dve modrici. Drugič podobno, tokrat na poti domov na robu ceste. To se je potem z nekajmesečni razmaki dogajalo še več let. Vedno se je vsilil name, čez čas, ko sem se začela že močneje upirati, se je priključilo še davljenje in enkrat sem komajda pobegnila – sem že pričela izgubljati zavest. Takrat sem tudi odšla na policijo prijavit dogodek. Ob izpraševanju se je prvič pojavil termin ‘posilstvo’ in nisem bila pripravljena tega slišati. Kolikor nerazumno se sliši nekomu od zunaj, sem bila kljub vsemu trdno prepričana, da če se oba samo malo potrudiva, bo vse dobro in nisem najbolj dojemala dejstva, da gre za kontinuirano zlorabo.
Postopek je šel naprej in sledila je obtožba po KZ-1. Najprej zunanji pregled, kjer so poslikali vse modrice, nato pa v bolnišnico na ginekološki pregled, kjer je odgovorni ginekolog trdil, da lažem, ker ni vidnih vaginalnih ruptur.
Potem pa je kriminalistka, zadolžena za moj primer, kljub moji polnoletnosti, obvestila starše o vsem, kar se je zgodilo in sem morala ob vsem še njim pojasnjevati, zakaj jim nisem povedala o tem kaj se dogaja. Iz tega je sledilo, da sem popolnoma izgubila voljo in nisem niti odšla na nadaljnje preglede in na koncu tudi opustila ovadbo.
Po tem sem z istim fantom živela še nekaj let. Ko sva se končno razšla, mi je kar nekaj prijateljev, ki so mi sicer ves čas skušali dopovedati, da nisva dobra en za drugega, dejalo, da sem kljub vsemu vsega vsaj pol sama kriva, ker nisem prej odšla. Morda pa res. Ne vem več.
#jaztudi, julij 2020