Ok, dolga zgodba bo… bom pa vesela, če prebereš in morda kdaj narediš kaj v smeri, da bo tega manj.
Nekajkrat sem se že znašla na tej strani, se spogledovala z idejo, da napišem svojo zgodbo, ampak nikoli se mi ni zdela dovolj pomembna. Moja ne vključuje direktnega nasilja, nisem bila otrok.. in konec koncev, vedno se mi je zdelo, da sem tudi jaz odgovorna za potek. Danes sem po dolgem času zopet imela nočne more. Takšne, ki so se začele pojavljati takoj po dogodku. Ampak, ah, more so pač more. Vsak jih ima. In ko vstaneš, gredo stran. Zakaj bi se potem z njimi ubadala kaj več? Sploh, ker je nek pretekli dogodek, ki se je zgodil 7 let nazaj.
No, ampak more ne izginejo čisto takoj. Zjutraj si potem še ves matast, pa tak, z mislimi še ne popolnoma prisoten pri stvareh. Torej, močna kava in čik, pa bo, si rečem. Seveda, ker sem vpeta v socialna omrežja, brez pregleda FB ne morem. Zagledam objavo od Inštituta 8. marec, ki zagovarja samo JA, pomeni JA. Vem, da se že nekaj časa zavzemajo za redefinicijo, ampak običajno sem samo lajkala in šla naprej. Konec koncev, kaj pa lahko jaz naredim? In po pravici, nisem niti razmislila kaj bi to pomenilo. Danes, pa še vsa od nočnih mor in misli na tisti dogodek, sem se za trenutek ustavila ob objavi, da se ni nič spremenilo. Tokrat sem se počutila ne-slišano, postavljeno v ozadje, kot da moja zgodba nima nobenega pomena. Ampak ima. In ima velik pomen, ker nisem edina, ker se to še ves čas dogaja, ker je tako malo govora o tem, da ostanemo skriti s svojimi mislimi, svojimi občutki in s svojimi zaključki. Zato danes delim svojo zgodbo. Prepuščam vam, da naredite zaključek kdo nosi odgovornost. Jaz jo danes pripisujem njemu, šolskemu sistemu, višjemu in visokošolskemu sistemu in vsem, ki bi lahko nekaj naredili, da bi bilo manj nasilja, pa ostajajo pasivni in se o njem pogovarjajo na način, da jim hitreje mineva čas, da se nekaj dogaja.. Torej, tole je moja zgodba:
Stara sem bila 18. Torej ne več otrok, ne več nekdo, ki je nemočen pri izražanju svojih misli. Bila sem najstnica, ki si je zaželela zabave. Prihajam namreč iz vasi in ko me je prijateljica povabila v Ljubljano na žur, sem bila presrečna. In na začetku je šlo super. Plesali smo, seveda tudi nekaj spili, ampak vedno se mi je zdelo, da imam še nadzor nad sabo, da vem kaj se dogaja, čeprav sem bolj vesela kot običajno in tudi upala sem si več. Na neki točki je do mene pristopil nek fant. Všeč mi je bilo, da sem nekomu všeč, da se nekdo zanima zame in da pleševa. Ne spomnim se sicer kako je izgledal, ne spomnim se njegovega imena, vem le da je bil študent farmacije. Skupaj sva spila še eno pijačo, nato pa sva nekako končala zunaj na klopci v Tivoliju. Poljubljala sva se in to mi je bilo še všeč. Saj sem že bila na žurih, ko si zamutil z nekom. To je pomenilo, da si se nekaj časa strastno poljubljal, tu pa se je potem končalo. Tokrat temu ni bilo tako. Še vedno sicer ne vem kaj se je točno zgodilo tisto noč. Ne vem zakaj, ali zaradi alkohola, ali zaradi česa drugega, ali samo zato, ker nisem bila sigurna vase.. moj spomin na tisto noč ni cel. Spomnim se le občutkov, ki so me spremljali. Nekako sva se znašla na nekih klopcah, ki so bile bolj skrite. Tu začne postajati moj spomin še bolj meglen. Vem, da nisem vedela kaj se dogaja. Da sem ležala zvrnjena čez mizo, da sem bila pol oblečena, da je rekel “joj, kako si tesna”. Ta stavek mi najbolj odzvanja v spominu. V tistem trenutku nisem niti vedela kaj to pomeni. Želela sem vprašati a to je dobro,a to je slabo.. in predvsem “Ej, kaj se sploh dogaja?” Ampak za nič od tega nisem imela moči. Ne vem niti kako sem odreagirala na vse. Nisem rekla NE! Nisem niti vedela kaj naj rečem. Krivila sem se, ker nisem vedela kaj se dogaja. In stara sem 18 let!! Kako sem lahko tako neinformirana, da ne vem kaj se dogaja?! Zdelo se mi je, da ne morem nič. Zato sem samo ležala in čakala, da bo vsega konec. Ampak, ko je bilo konec, se je šele vse začelo. Fant je izginil iz zabave. Ni ga bilo nikjer več. Skušala sem ga najti in vprašati kaj se je zgodilo. Takrat nisem bila jezna nanj, samo hotela sem vedeti kaj se dogaja, kaj se je zgodilo. Pri sebi sem naredila zaključek, da morda sva pa res sexala. Zato sem odšla iz zabave, šla v lekarno po jutranjo tabletko, pod tuš in spat. Ko sem se zbudila je bilo kot, da se ni nič zgodilo. Bedna stvar na zabavi, to je to.
Na tej točki so se začele more. In večeri, ko sem se gnusila sama sebi. Ko sem sama sebe sovražila zakaj nisem vedela kaj se dogaja. Zakaj sem tako naiven človek, zakaj sem pila.. Ne, njega nisem za nič krivila. sem bila jezna nanj, ampak to je bilo to. Pač pijan je bil, kaj pa je vedel?
Čez teden dni sem povedala psihiatrinji kaj se je zgodilo. Ni mi verjela in še rekla, da sem si vse to izmislila. Po pravici, mi je bilo na tisti točki malo vseeno za njen odgovor. Nisem niti vedela kaj si želim, da bi mi rekla. Želela sem samo povedati. Zdaj se mi zdi, da sem želela pomoč pri urejanju svojih misli. Ampak saj sem že prej spoznala, da so psihiatri tam zato, da jim poveš koliko si anksiozen, koliko si depresiven, potem ti dajo tablete in potem čakaš, da boš bolje.. to je pa tudi to. Zato nisem imela niti nekih pričakovanj, da bo kakšna sprememba. No, vsaj višje doze tablet mi ni dala, kar je nekaj. Je pa naredila nekaj drugega: jaz sem odgovorna za to. Jaz sem se napila, jaz sem šla ven. Jaz nisem bila odgovorna. Ne on, jaz. In s tem sem živela več let. V zadnjem letu predelujem to izkušnjo in počasi krivim tudi njega. Krivim pa tudi vse, ki delajo z ljudmi, a ne znajo delati. Krivim šolski sistem, ki ne govori o nasilju, krivim center Ljubljane, ki ostaja zaprt in ne širi svojega znanja po vaseh, ki so tako zadaj z dojemanjem nasilja. Krivim fakultete, ki ne znajo naučiti svojih študentov, kako ravnati z žrtvami, kako se pogovarjati, ko nekdo rabi pomoč. Če si nekdo, ki delaš z ljudmi, pa naj bodo to otroci, mladi, odrasli.. dajte se prosim pogovarjat o tem kako dejanja vplivajo na druge, dajte odpret temo, kdo nosi odgovornost, ko se nekaj zgodi pod vplivom alkohola, pogovarjajte se o posledicah in predvsem spodbujajte ljudi, da se znajo postaviti zase, da ni nič narobe reči ne in da morata za sex biti oba za.
Vsi, ki se zavzemate za samo Ja, pomeni Ja, hvala! Jaz takrat nisem rekla ja. In tako kot mnogo drugih deklet, ki se znajdejo v podobnih situacijah, ko ne vedo kako odreagirat.. in ko ne rečejo ja, pa se vseeno zgodi. In potem ostanejo same, s svojimi mislimi in občutki, življenje pa teče dalje and no one gives a f***. Definicija samo ja, pomeni ja, meni pomeni ogromno. Razbremeni me krivde, ki jo nosim v sebi in jo lahko bolj “samozavestno” pripišem tudi njemu.
#jaztudi, julij 2020