Čisto slučajno sem naletela na tele zgodbe. Počasi se bližam 30,in že od otroštva se borim sama z seboj,da bi bila v redu. Za seboj imam kar nekaj neprimernih prigod,ki me bodo verjetno zaznamovale celo življenje..Upam,da sta brata pozabila…Bila sta še tako majhna..tolažiti z mislijo,da za to nisem bila sama kriva.
Jaz in moja sestra bili zlorabljeni z strani starega očeta… Ki je sicer pristal v zaporu…Katastrofa.. Nekaj let kasneje,bila skoraj zlorabljena z strani družinskega prijatelja,ki si ga je pred menoj pod tušom metal na roke,ko sem želela na wc..Čudni spomini..nejasni… Spet zloraba,opolzke besede in otipavanje,iz smeri družinskega prijatelja,katerega moram žal še danes kdaj pa kdaj srečati… očitno misli,da sem pozabila,pa nisem…Vsa ta leta sramu in krivde,neprimerno obnašanje med brati in sestrami…Ko smo bili še majhni…Bog mi pomagaj…Spomini še in še…Samo upam,da preboli(mo) in zaživimo lepo življenje..O tem nikomur ne govorim,ne bom pa nikoli pozabila..Ko to berem,so se vrnili stari spomini. Ne potrebujem psihijatra,dovolj mi pomaga čas in branje vsega na internetu,,….Kakorkoli,nismo krivi mi,bili smo otroci. Odpustimo sebi in tem prascem,in živimo,kot da je danes zadnji dan.
#jaztudi, februar 2020