Spomin na tisti poletni dan nikakor ne zbledi. Večkrat se vrnem na isti kraj in mi ob tem ni težko, ker kraj ne povezujem s človeško zlobo, z osebo, ki ni vredna svojega imena – niti se ga po več kot 15 letih ne spomnim. Ta prostor pod soncem je čudovit v poletnih mesecih, in prav takrat sva se z mamo odpravili na popoldanski izlet. Nisva bili edini. Ne spomnim se niti točno, kako sem pristala v družbi starejšega gospoda (domačina), ki mi naj bi samo pokazal znamenitost na gozdnem pobočju. Mama mu je zaupala, ker je deloval prijazno, če prav pomnim, ga je poznala, pa tudi znamenitost je bila očem vidna. Pa sva šla nahitro in zagrizla v gozdni hrib. Ne vem točno, koliko let mi je bilo. 8? 9? Manj? Njemu čez 60. Na barvni oblekici, ki sem jo nosila, sem začutila roko iz njegov ust pa so prišle besede “a gatk pa nimaš oblečenih?” Nekaj v meni mi je dalo vedeti, da to ni v redu in v zadregi sem samo nadaljevala v hrib. Nisva prišla do znamenitosti, odvila sva par metrov dlje v gozd, deset metrov nižje po pobočju sem še vedno slišala kletepe ljudi. Pred mano se je vsedel na kamen in mi začel pripovedovati zgodbico o gobah, kako zrastejo po dežju ter mi pokazal, kako tudi njegova “goba” zraste skozi stranico njegovih kratkih hlač. Vabil me je, naj gobico pobožam, a nism želela. S prsti se je začel dotikati mojega mednožja in še vedno čutim njegove krožne gibe. Stala sem tam popolnoma onemela, s pogledom usmerjenim v dolino in ponavljajočimi tihimi ne-ji. Nisem še povsem razumela, za kaj se gre, vendar sem vedela, da ni prav. Povlekel me je k sebi, z eno roko v mojem mednožju, z drugo na svoji “gobi.” Zame se je čas ustavil. Ko me je poskusil vsesti nanj, sem začela tiho jokati – take pa me ni mogel pripeljati nazaj, zato je z nežnim glasom rekel, da je čas, da se vrneva. Ne spominm se, kaj vse sem takrat čutila, kako sva se hitro vrnila nazaj. Vem, da mami nisem povedala in vem, da bi morala. Danes v spomin nikakor ne prikličem njegovega obraza, imena, nič. Vidim samo “gobo” in če še tava po zemlji, mu želim žalost. Čeprav imam zaradi izkušnje danes minimalno željo po spolnosti, preziram starejše moške, ki izrečejo karkoli opolzkega in nisem ljubitelj dotikov, mi besede nikakor ne gredo iz ust pa vem, da bodo enkrat morale.
Ravno danes sem od starejšega naročnika v službi dobila “kompliment”, ki se je glasil “ah, veš, da nism prišel zato, da bi njega gledal, ampak tebe”. In kar tako sem imela namesto 27 spet 9 let.
Hvala vam. Nikoli še nisem težje kliknila na gumb. Upam, da je to prvi korak.
#jaztudi, februar 2020