Od tistega dogodka je v lanskem aprilu minilo 21 let. 21 let!? Tako daleč se zdi in tako blizu se čuti. In sama sem tedaj imela dobrih 21 let. Moja samozavest je bila pičla, samopodoba slaba. Bila sem študentka. Do konca izpolnjenih izpitnih obveznosti za prvi letnik mi je ostal en izpit in zgolj zadnja možnost za opravo. Vrteča se v začaranem krogu strahov in skrbi sem naposled zbrala drobce poguma in poklicala profesorja, z upanjem na termin za konzultacijo izven govorilnih ur, katerih čas mi je, zaradi vpetosti v delo, predstavljal problem. Profesor mi je prisluhnil in predlagal, da se v njegovem kabinetu oglasim v petek, zgodnjo popoldansko uro.
Sprejel me je naklonjeno in vedro. Tako se je moj nemir nekoliko polegel, strahospoštovanje do avtoritete, ki me je hromilo, pa spremenilo v spoštovanje in hvaležnost. Sedla sem nasproti njega, na svojo stran mize. Postavila sem prvo vprašanje. Profesor je dobrohotno in podrobno pričel podajati svoj odgovor. Vestno sem si zapisovala in vmes postavila še kakšno podvprašanje. Potem je vstal izza mize, zaokrožil po kabinetu, se mi približal in sedel nazaj. Sledilo je novo vprašanje. Med odgovarjanjem je znova vstal, naredil nekaj korakov sem in tja, na kar je segel po bližnjem stolu in ga z virtuozno mehkobo pristavil levo od mojega in ga zasedel. Hip pozneje, ko je v podajanju odgovora želel narediti poudarek, se je nekoliko zasukal proti meni in njegova kolena so se dotaknila mojih. Spreletel me je neprijeten občutek. Odmaknila sem se, misleč, da je zgolj slučaj in je njegovo dojemanje osebnega prostora, za razliko od mojega, ohlapno. Motila sem se. Ko je spet vstal in znova prisedel, je kolena še močneje pritisnil ob moja, čeprav sem se vmes, ko je postopal naokoli, pomaknila v desno. Občutek neprijetnega je hipoma postal strah, da je naključje, kot je dajal vtis sprva prislonjenih kolen, v resnici načrt. Otrpnila sem od strašljivega spoznanja, a vendar upala, da se motim, da napačno zaznavam. Upanje je bilo prazno. Od tu naprej sem zmogla misliti in čutiti le potrebo po preživetju. Moj um je zajela črnina, moje telo, še vedno moje, je v delu postalo meni tuje, s poseganjem po njem, je namreč bilo … njegovo … Čeprav sem z nadetim oklepom skušala biti trdna in pokončna, sem v notranjosti umirala v črepinjah. Dotikanje rok, otipavanje kolen in stegen, pa zadnjice, objemanje, tipanje prsi, drgnjenje in tiščanje vame s spolovilom. Kako težko je z besedami odriniti od tu naprej.
Določa me nekakšna zamrznjenost v trenutku. Spominjam se, kako je bil vsak njegov dotik, naslon … storjen mehko, nežno, rahlo. A na meni je ostal kot ožig. Ko je svojo dlan položil čez moje prste, ko je svoja kolena prislanjal na moja, ko mi je izza hrbta segal čez trup in svojo roko spuščal na moje prsi, ko je svoj ud pritiskal in drgnil ob moj hrbet … Strah me je paraliziral, bala sem se še hujšega, najhujšega … Potem je nekdo potrkal. Ko so se odprla duri … je skozme šinila svetloba upanja. Toda prišlek asistent je med vrati postal le za nekaj kratkih besed s profesorjem. Ko jih je zaprl in odšel, je name, v srčiki svetlega pomladnega popoldneva, legla le še gostejša tema. Hudo se je nadaljevalo, zelo nevsiljivo, s silnim občutkom za ravno prav, da sem ostala vkopana na mestu in se je lahko znova prislonil, se me spet dotaknil. Čas je tekel in se po večnosti iztekel v zaključek …
Odšla sem s z izrečenima hvala in na svidenje, z izkušnjo, ki je ubila mojo notranjo žensko, ki je v vse razsežnosti zunanje spolne določenosti vnesla občutke in miselne težnje zanikati, zavrniti, ne jih čutiti, najbolje sploh ne biti in za vedno ne le zadržati od sebe, ampak potisniti vstran … moške.
#jaztudi, februar 2020