Nocem razkrivati podrobnosti dogodka, raje bi delila, kako sem se počutila in kako me je spolno nasilje zaznamovalo.
Ko sem bila posiljena sem bila stara 17 let. Te besede še zdaj napišem težko, izustiti pa jih sploh ne morem, ne da bi se zlomila. Vendar, ko se je zgodilo nisem jokala. Bilo je drugače od vsega kar bi si lahko predstavljala. Bilo je tišje in hitreje in on je bil videti tako zelo normalen. Moški, ki ga srečaš na cesti, ki ima morda ženo, družino, službo. Tudi počutila sem se drugače kot sem mislila da bi se morala. To sem si očitala in ravno zaradi odsotnosti sovražnosti sem sama sebi zanikala to, da se mi je to sploh zgodilo. Ni bilo solz, nisem bila niti žalostna niti ne jezna. Samo popolnoma otopela. Kot da bi izstopila iz svojega telesa, bila nekje drugje ali pa bi iz daljave opazovala vse, kar se je dogajalo.
Niti za trenutek nisem pomislila, da bi prijavila. Kje je moj dokaz? Bi na sodišču veljala moja tresoča usta, moje besede in razmazana ličila? Je dokaz stud, ki ga čutim na svojem telesu, kot da bi se kot smola cedil iz mene? In ravno ta stud mi je preprečeval, da bi se borila za svojo pravico. Sama svoja mučiteljica bi bila, če bi se prisilila to še enkrat podoživeti. Poleg tega pa nisem hotela naprtiti sramote svoji družini. Pa saj niti nisem poznala njegovega imena.
Včasih se mi zdi, da morda niti ni resničen, da živim v nekem vzporednem svetu, kjer se to ni zgodilo. Vendar se je in zdaj sem nekako razdeljena v dve osebi: tisto, pred tem in tisto po tem. Ne vem več kaj je normalno, ne vem niti kakšna bi bila jaz brez te sence nad mano. Včasih ponoči ne morem zaspati, včasih iščem v moških nekaj, kar sem takrat izgubila, včasih iščem zgodbe drugih žensk, ki so to doživele, le da so bolj krute in nasilne. Da si lahko rečem, da je drugim še huje.
Želim si, da bi našla svoj mir. In da bi ta mir lahko zagotovila poslednji ženski. Želim si, da takrat, ko recem #jaztudi svet prisluhne, si zapomni in nikoli ne pozabi.