Zadnji dogodek je iz mojega otroštva. Kot vsako leto smo se poleti odpravili na morje, v majhno dalmatinsko vasico. Jutra smo vedno začenjali z obilnimi zajtrki in del počitniškega obreda je bil tudi vsakdanji jutranji sprehod do trgovine. V trgovino smo se vedno odpravili ob desetih, zato smo vedno srečevali iste obraze. Pri desetih letih sta mi starša že toliko zaupala, da sva lahko nakupe opravila jaz in mlajši brat. Nekega jutra sva malo pred trgovino naletela na enega izmed poznanih domačinov. V njihovem narečju nama je začel pripovedovati zgodbe o ribolovu in o svojem življenju, delu na ladji. Na neki točki se je dotaknil mojega ramena in me vprašal, če bi se šla igro “zizike”. Da, to je dejanski citat. Takrat se mi je kar stemnilo pred očmi in zamrmrala sem, da naju čakata starša. Starec se je nasmejal in dejal, da ni problem, da se lahko igrava drugič. Dogodek sva z bratom opisala staršema in od takrat dalje sem v trgovino hodila ob zgodnejših ali poznejših urah, in, če se je le dalo, v spremstvu mame.
