Ko sem se namreč že pred časom o tej temi pogovarjala s svojimi prijateljicami, je skoraj vsaka imela kaj povedati. Ob eno, ki se je v osnovno šolo vozila z javnim avtobusom, se je vedno drgnil isti moški. Drugo je v njenem lastnem stanovanju otipaval stric, medtem ko sta skupaj čakala, da se njena mama vrne iz službe. Tretja mi je pred kratkim zagotovila, da se njej kaj takega ni dogajalo. Ker pa sva bili v gimnaziji sošolki, nisva potrebovali dolgo, da sva ugotovili, da je tudi njo profesor geografije med podajanjem učne vsebine osladno božal po roki. Kasneje se je spomnila tudi tega, da se je njen stric pri skupnem delu na kmetiji vedno potrudi stisniti se k njej na vozu. Oboje se ji je zdelo gnusno, a je oboje potisnila nekam globoko vase in živela v prepričanju, da se to dogaja predvsem tistim, ki izzivajo.
Lahko priznam, da sem se tudi sama imela težave spomniti se vseh neprijetnih dogodkov, a so ob branju pripovedi drugih žensk, ki so bile pred kratkim objavljene v Mladini, eden za drugim prikukali na plano.