“Fantje tako pokažejo, da si lepa.”
“Sigurno si izzivala.”
“Bil je samo hec.”
“Vzemi to kot kompliment.”
“Sama si si kriva. Kako si pa bila oblečena?”
“Kar priznaj, da ti je bilo všeč.”
“Ne bodi tako ‘zatežena’, samo pokazal ti je, da si mu všeč.”
“Zakaj si takšna? Zamorjena. Bodi vesela, da ti moški izkazuje pozornost!”
“Kaj si pa delala tam? Če bi ostala doma, se ti to ne bi zgodilo!”
“Saj veš, moški se ne morejo vzdržati. To je v njihovem nagonu.”
Itd.
Stavki, ki me spremljajo že od prihoda v puberteto. Niso bila pomembna moja občutja: sram, nelagodje, žalost, sovraštvo do same sebe in svojega telesa, občutek krivde, … Otipavanje bi morala sprejeti kot nekaj pozitivnega, znak pozornosti, dobrodošlice, komplimenta. Kot da sem last tistega, ki si me ima vedno pravico vzeti – kadarkoli, kjerkoli (na hodniku v osnovni šoli, ali pa sedaj na delovnem mestu, v publiki na koncertu, …). Nositi moram podobo krivke in povzročiteljice … on je žrtev, če reagiram. Žrtev mojega “napada”, žrtev, da ne molčim, žrtev, da sem se postavila zase, za svoje telo. Žrtev mene – “nore, neumne, zabite, zblojene, … feministke, ki ne zna sprejeti komplimenta”.
Kdaj se bo končno uvidelo, da otipavanje ni hec, pozornost, moška “potreba, nagon”, temveč nasilje nad našimi telesi, nad nami, nespoštovanje, tudi mizoginija?!