Stara sem 48 let. Pred leti sem se iz mesta preselila na vas in v hiši živim sama. Na to, da bom tarča spolnega nadlegovanja sovaščanov, nisem niti v sanjah pomislila in ko se mi je zgodilo prvič, sem kar otrpnila od presenečenja. Ker sem bila kot najstnica posiljena, me je nasilnih moških strah, pa četudi so nasilni samo verbalno.
Lansko poletje se je ob vrtu ustavil moški. Kasneje sem izvedela, da je brat bližnjega soseda, s čigar družino sem v precej pristnih odnosih. Najprej je govoril o mojem delu na vrtu, kako da vse delam sama in koliko dela da imam, nato pa je direktno vprašal, če bi imela kaj proti, če bi zvečer potrkal po oknu. Saj sem itak sama in potrebna. Odvrnila sem mu, da je najbrž poročen in da bi bilo skrajno nemoralno, če bi to delal svoji ženi, na kar se je on nasmehnil, da ni poročen, da samo živi z žensko (s katero ima dva odrasla otroka). Ker se na njegove namige nisem odzvala, me je začel žalit. Da kakšna sem, da mi bradavice stojijo in da se rajca že samo ob pogledu nanje ter da se vidi, da ne dobim, ker sem taka.
Res je, živim sama, a imam partnerja, s katerim sva skupaj že več let. Pač živiva ločeno, ker nama tako paše, a se redno videvava. Ko je prišel k meni, sem mu vse skupaj povedala. V tem času sem že izvedela kdo in kaj je, zato je partner odšel kar direktno k njemu domov. Dotični je sprva zanikal vse skupaj, nato pa priznal in odvrnil, da je bila samo šala, da ni mislil nič resnega. Moj partner mu je sicer rekel, da bi bilo prav, da se mi opraviči, a se mi ni.
Od takrat dalje se striktno izogibam vsakršnim stikom z moškimi in če se le da, se z vrta umaknem, kadar gre kdo mimo njega. Ne počutim se varno in v bistvu me je strah.