Srednja šola, gimnazija… tretji letnik, mogoče četrti, ne vem več… zaključna novoletna zabava, v dopoldanskem času in profesor športne vzgoje… gruča dijakov ki se je zabavala… ne spomnim se več… alkohol na delovnem mestu odraslih, pusti na ranjenih otrocih pečat…
Ne spomnim se več, kako mu je uspelo, da me je lahko odpeljala stran od vse tiste mase ljudi, nekako me je kar vlekel za seboj, še sedaj vidim tiste okrogle stopnice ki so vodile v zgornji separe, naročil je alkohol za oba in jaz sem kot kamen od strahu sedela tam, vidim kako se mi približuje, in to človek ki sem mu nekako zaupala! In je čedalje bližje…spomnim se da mi govori stvari ki jih ne razumem… o ženi, da bi jo zame zapustil, da bi rad preživel praznike z menoj, da kje bom jaz… šumenje v ušesih in alarm, ki hromi telo… in že me poljublja v imenu voščila za novo leto… in zletela sem po stopnicah… ven in na štop domov…
… zaupala sem svoji najboljši prijateljici takrat in mi je hladno rekla, saj si vedela kakšen je… to je eden stavkov ki še danes bolijo… še bolj pa me je bolelo dejstvo, da ko se je razvedelo me je ravnatelj šole prosil naj ne skličem medijev… v zameno sem imela opravičeno športno vzgojo do konca šolanja in prepoved približevanja profesorja.
Danes vam dragi moji gospodje povem, SRAM VAS BODI IN NE, NE BI BILA VEČ TIHO!