#jaztudi zgodba 99

Moji začetki na tem svetu so bili lepi in prijetni. Velika družina, počitnice, izleti, lepa oblačila, vse kaj sem si zaželela sem dobila. Ampak kmalu se je moja pravljica spremenila v grozljivko. Starša sta ločena odkar jaz popnim in kar hitro sem dobila mačeho in očima. Z nobenim se nisem razumela in moje življenje je bilo pekel, težko sem vrjela da bi lahko bilo huje. Ampak sem se močno motila. Pri 11 letih sem z mamo in očimom nek večer gledala nek film. V eni sceni se je prikazala gola nezemljanka z antenami in seveda moj očim je moral to naznaniti. Nekaj dni zatem sva bila sama. Najin odnos do tedaj je bil vredu, na čase super. V igri me je pričel zgečkati, ni trajalo dlogo dokler so njegove roke dosegle moje prsi in splovilo. Močno me je potisnil ob sebe, tako da sem čutila njegovo erekcijo. Z rokami je šel pod moja oblačila in se dotikal mojih prsi nato pa je še protiral v moje splovilo. Take stvari so postale moj vsakdan za nasledna 3 leta. Sprav niti nisem dojela kaj se dogaja, ampak vedno bolj sem se pričela pogrezati v temo. Izgubila sem večino spominov, ostali so le občutki groze, sramu in nemoči. Dušila sem se, ampak noben ni opazil. Ko sem mela 13 let sem povedala mami, očetu in še babicam. So mi vrjeli, ampak niso vedeli kaj bi počeli s to informacijo. Mama je rekla da sem si sama kriva, oče je na vse skupaj želel čim prej pozabit, ostali pa so bili enostavno tiho, nekateri pa še zdaj nevedo. Sodišče je očimu dodelilo 2 leti zapora, ampak odslužil je 8 mesecev nakar so ga izpistili zaradi lepega obnašanja. Takrat pomoči nisem imela in ker sem odlična v pretvarjanju so vsi mislili da sem ok. V resnici pa sem malo po malo bledela v nič in enega dne je vse samo izbruhnilo iz mene. Za sabo imam 3 poskuse samoumora. In zdanjih 10 let ni bilo dneva v katerem nebi pomislila na samoumor. Okolica je pozabila/prebolela mojo travmo, jaz pa ne. Zadnje leto faksa pa sem zapadla v močno depresijo. Cele dnevem sem samo ležala, ne jedla in čakal na smrt. Vendar mi je moja cimra predlalaga naj si najdem pomoč in sem si jo. Rekla sem si da še življenju dam eno priložnost. Sodelovala sem z dvema terapevtoma, z enim še danes. In počasi prevzemala vajeti življena v svoje roke. Danes sem dejanko ok in se veselim jutrišnjega dne. Vendar se še vedno borim, in priznam da se še nisem ravno sprijaznila, da bom s travmami svojega otroštva morala živeti dokonca svojih dni. Ampak imam upanje, da bo konec dober.