#jaztudi zgodba 97

Vsak od nas ima svojo življenjsko zgodbo, ki ga je oblikovala in ga zaznamovala.

Še nekaj let nazaj sem čisto drugače gledala na mojo osebno izkušnjo v preteklosti. Skrivala sem jo pred svetom in se jo sramovala, saj je to tabu tema, o kateri se redko javno govori (zadnja leta se na srečo čedalje več).

Borila sem se z občutki krivde in sramu, da se mi je to dogajalo. Sedaj si želim deliti te izkušnje, mogoče bom komu kdaj s tem lahko pomagala, da bo vedel, da v tem ni sam ter da mu nekdo verjame ter da lahko kljub temu čez nekaj časa živiš polno življenje.

Ko sem bila stara 9 let, sem bila dva meseca spolno zlorabljana s strani starega ata. Te stvari mi je še vedno težko izpovedovati, ker je s tem še vedno povezano precej bolečine.

Veliko otrok po raziskavah takrat sploh ne spregovori. Jaz sem povedala stari mami nekega jutra, ko zaradi nočnih mor in ekstremno močnega strahu, da bom zanosila, nisem zmogla več. Staro mamo sem imela strašansko rada. Sedaj sem sposobna njeno reakcijo drugače razumeti in gledati, ni bila pa spodbudna zame kot otroka. “Če jaz ne morem zanositi, tudi ti ne boš,” so bile besede, ki so mi še dolgo odzvanjale v glavi.

Obljubila sem ji, da teh “dogodkov” ne bom omenjala staršem, da bo ona to uredila in se z njim pogovorila.

Spolno zlorabljanje se je končalo z njegovo smrtjo pri mojih desetih letih. Njegova smrt je v meni zbudila dva globoka občutja: prvič odrešenje, da se to ne bo več zgodilo in ponavljalo, po drugi strani pa močan občutek krivde, ker nisem žalovala kot ostali  okoli mene.