#jaztudi zgodba 96

Stara sem 33 let in nikoli še nisem imela službe, kjer ne bi bila deležna verbalnega nadlegovanja s strani nadrejenih (moških). Mislim, da so najhujša nadlegovanja z vikanjem. “Ko imate oblečeno krilo, vas še raje pozdravim”. Ali sporočila med sestanki: “Danes pa dobro zgledate”. Bruham. Ali “Moški pogledi se začnejo, kjer se konča rob ženskega krila”. Da je še vse toliko bolj narobe, so nekateri tudi globoko verni. Nisem si izbrala družbe, kjer je sprejemljivo, da moramo ženske z umetnimi nasmeški prenašati takšne komentarje. Da nam drugega kot nerodni nasmeški ob :”tukaj pa delajo same lušne punce” niti ne ostane, ker komentarji niso zaželeni. Pokažite mi eno žensko, ki je nadrejeni še niso vsaj verbalno nadlegovali na delovnem mestu. In dvomim, da bo kmalu karkoli drugače, ker moramo kot družba obvarovati ta krhek moški ego, ki si jemlje dominacijo v tem svetu, pa čeprav nihče ne ve kdo jim je to moč podelil. Oziroma so si jo verjetno sami vzeli in si jo sedaj ljubosumno lastijo.