#jaztudi zgodba 93

pred šestimi leti sta me posilila dva moška.
s prijatelji smo šli ven in nekaj čez polnoč me je zgrabila lakota. ločila sem se od prijateljev in na poti domov šla v pekarno pri tramvaju, kupila svoj kos pice in ga zunaj začela jest. blizu je prišla skupina 50+ moških, praznično razpoloženih. dva ali trije od njih so pogosto gledali v mojo smer, še posebej en ni odmaknil pogleda, skeniral me je od glave do pet in res sem si želela, da bi imela eno tistih burk, da bi lahko jedla pico v miru, brez da me gledajo. v glavi mi je odzvanjal tisti ženski notranji alarm, ki smo ga dobile z leti življenja v kulturi posilstva. vsake toliko sem pogledala k njim, ker pogled drugega pač čutiš, kot ženska pa preverjaš, ali si še vedno dovolj daleč stran.

varno zapakiran v družbi svojih kolegov je ujel moj pogled, mi pomežiknil, se nasmejal na vsa usta in me med odobravajočim prikimavanjem še enkrat počasi skeniral. uspelo mu je, da se prvič to noč v svojih oblačilih nisem počutila udobno – vse je bilo naenkrat prekratko, pretesno in zdelo se mi je, da svetim kot žarnica, na katero se lepijo vešče. njegove oči so se (končno) vrnile na moj obraz in moral je ujeti moj izraz, spačen od gnusa, saj se mu je na obrazu zaiskrila konfuznost, hitro ji je sledila nejevolja. namrščil je obrvi, pogled strogo zapičil vame tako, da se je proti meni obrnil zdaj s celim telesom. postala sem grozno jezna, saj več kot poznam ta gib. nimam pravice brigati se zase – če se nek sluzavi starec odloči, da bom predmet njegovega egotripa, bolje zame, da se odzovem navdušeno in sramežljivo, s tisoč in eno zahvalo, da me je opazil. fuj.

kakorkoli, seveda se je čutil poklicanega, da me opozori, da sem se odzvala “neprimerno”, a njegova samozavest obenem ni bila zmožna razumeti, kako da me pri rosnih dvajsetih njegova pleša, zamaščen trebuh in agresivna drža ne privlačijo. zato se je odločil, da jaz verjetno samo nisem razumela te vrhunske neverbalne komunikacije, punce namreč nismo tako razumne, ane, smo bolj emocionalne in morda sem se prenaglila, vsekakor pa pretiravam, zato me je “prijazno” opozoril še enkrat, da me je vsekakor opazil, z besedami: “dobra, uf,” medtem ko je še enkrat nazorno prikimaval, njegove oči pa so nevarno obstale nekje pod mojim vratom.

v tistem sem se tudi sama odločila, da verjetno samo ni razumel moje mimike, zato sem obraz ponovno skremžila v zelo ekspresiven izraz gnusa, si jakno zaprla do vratu in se s celim telesom obrnila stran od njega. ni za pozabiti, da je tip še vedno stal v skupini nekje petih drugih moških in če je kaj hujšega od ega zavrnjenega moškega, je to ego moškega, ki ga zavrneš pred njegovimi prijatelji. groza. seveda je vse skupaj vzel za povabilo, da se pride z mano malo pomenit o mojih manirah, ker kako si vendar drznem.

odločno se je ločil od svoje skupine, ki je zdaj opazovala, kaj se dogaja, prišel do mene, me zgrabil za ramo roke, v kateri sem imela pico, in me obrnil k sebi. ne morem reči, da grobo, vsekakor pa odločno, dovolj močno, da sem pico spustila, in 1000% nezaželjeno. ko sva si stala iz oči v oči, vse to se je zgodilo v nekaj sekundah, mojega ramena ni spustil. “a se ne boš vsaj zahvalila za kompliment,” je izrekel, ne kot vprašanje, bolj kot trditev, z nasmeškom, ki naj bi me pomiril (?), a z neko jezo v očeh. “zakaj?” sem rekla dokaj mirno in otresla njegovo roko z ramena. “za koga se pa zrihtaš, če nočeš, da te gledamo?” in zdaj je delal nek gib, kot da bi me hotel nekako prijateljsko objeti okoli ramen, ozrl pa se je nazaj proti skupini, ki se je zdaj smejala in naju opazovala. izmuznila sem se nekako v stran, sploh nisem odgovorila in jasno mi je bilo, da moram po hitrem postopku domov, a nisem vedela kako.

moški, ki me je zdaj objemal in od strani celo svoje telo naslanjal name, je pogledal na tla in mi v smehu rekel: “pico si zgubila, a ti kupim novo?” “ne, hvala.” iz mojega glasu je nekam izginila vsa jeza in odločnost, iz strahu sem bila čisto ubogljiva in izgledalo je, da mu je to všeč. “daj daj, da ne boš jezna name.” sploh nisem vedela, kako naj se odzivam. njegovi prijatelji so krepali od smeha. “nisem več lačna.” kljub temu me je v ukleščenem objemu zvlekel nazaj v pekarno in mi rekel, naj si zberem, kar hočem, medtem ko je izvlekel denarnico in jo odprl na široko (mogoče naj bi me očarala njena vsebina? kaj jaz vem). vsi ti preveč poznani vzorci so me totalno razkurili in spet sem nekje našla odločnost, se mu iztrgala in odšla iz pekarne brez besed, nakar sem začela korakati proti [kraj umaknjen]. njegova čreda je tokrat hitro odreagirala, plen je namreč bežal.

dva od moških sta hitro pristopila in mi zaprla pot: “kam se ti pa tako mudi?” v tem je moj neizbranec že prišel iz pekarne in bil je totalno besen. to je bila že nekje peta zavrnitev to noč in tega ne bo trpel. sredi vsega se je začel poblaznelo dreti name, da kaj je z nami “pičkami”, izzivamo potem pa nič, da sem ga užalila, in to pred njegovimi frendi, da samo iščemo komplimente in zastonj drink, da izkoriščamo, da “take kot sem jaz so najhujše” itd itd. bila sem totalno frapirana, da se to zares dogaja. “pustite me na miru,” sem rekla in se skušala izmuzniti med dvema. ostali so sicer samo ti trije, drugih moških iz skupine nisem več videla. ko se je eden od tistih dveh pomaknil tako, da ne bi mogla mimo, sem ga odrinila. to so vzeli kot za nekakšen povod in v tistem mi je šarmer 1 zvil roko na hrbet. tip je bil sicer malo manjši od mene in če bi bil sam, bi se mu kot športnica verjetno izvila, a bili so trije. rekel mi je, zelo na glas, verjetno bolj za primer, če bi kdo opazoval: “dovolj si spila za danes (sploh nisem bila opita), daj da te spravimo domov.” objemala sta me en z zvito roko na eni in drug na drugi strani, en pa je hodil zadaj. za tramvajem je bil parkiran prazen metro taksi – verjetno so to bili taksist in njegova prijatelja.

potisnili so me na zadnje sedeže in en od dveh kameradov se je usedel poleg mene. šarmer 1 je sedel na vozniški sedež, tretji pa je nekako zapustil prizorišče. morda je sklepal, da me lahko obvladata sama. razmišljala sem, da bi skočila iz avta, dokler bi se še peljali počasi. hitro mi je postalo jasno, da iz tega razloga kamerad sedi ob meni in ne spredaj. roko mi je svareče položil na stegno. avto je speljal in spraševala sem se, kam me peljeta. zdelo se mi je, da ta ob meni opazuje vsak moj gib. v nekem trenutku sem začela odpirati torbico, da bi vzela telefon in poklicala policijo. iztrgal mi je torbico iz rok in jo postavil na drugo stran sebe, da nisem mogla do nje. strah me je zdaj povsem ohromil. peljali smo se proti [kraj umaknjen] in roka na mojem stegnu se je začela nevarno premikati. čisto sem otrpnila in se stisnila k vratom avtomobila. to je razburilo moškega poleg mene. z drugo roko me je prijel za obraz, ga nasilno obrnil proti sebi in mi dal nekaj, kar je verjetno sam dojemal kot poljub. ko je oslinil vse zobe v mojih ustih, mi je nekako uspelo, da sem ga z nogo odrinila. udaril me je v uho, z napol klofuto in napol stisnjeno pestjo. iz sprednjega sedeža sem slišala: “točno taka nesramnost te bo drago stala”. postala sem besna, že stotič to noč in začela moškega na vso moč brcati in tepsti. ni se niti preveč upiral, samo videla sem na njegovem obrazu, da postaja vse bolj razdražen. v tistem, ne vem, koliko minut je minilo, je taksist parkiral za neko trgovino. nisem videla, kje smo ali katera trgovina je, samo da je velika in da nikogar ni tam. v taki situaciji v nobenem trenutku nisi zares tam, ker ne zmoreš dojeti, da se to res dogaja. videla sem vrata v zadnjem delu stavbe in v paniki sem pomislila: pa menda ne bom umrla v skladišču mercatorja. iz neznanega razloga se mi je misel zdela povsem histerična in izpustila sem, nenamensko, nekakšen nor smeh. avto je medtem ugasnil in šofer je izstopil ter odprl zadnja vrata na moji strani.

ko sem se obrnila proti njim, da bi videla, kaj se dogaja, je tip za mano zgrabil moje roke. po relativno kratki borbi (brcala sem namreč brez predaha) je taksistu uspelo zgrabiti moje noge. zvlekla sta me iz avta, a uspelo jima je komaj kakšen meter, ker sem napela vse mišice in se skrčila, tako da sta me izpustila in padla sem po tleh, naravnost na hrbet. vzelo mi je sapo za trenutek, a to je bilo dovolj. potem sledi nekaj minut, ki se jih ne spomnim najbolj. šlo je za miks pretepanja, brcanja, grizenja, mojega dretja in tihega, besnega šepeta z njune strani. spomnim se, da sem s pogledom neprekinjeno iskala njuni mednožji, a ju nikoli nisem mogla zares zadeti z nogo ali roko dovolj močno. uspela mi je ena uspešna brca v koleno taksista, dovolj, da mu je noga klecnila in je padel. padel je naravnost name. po tem se mu je pa res do konca obrnilo in parkrat me je konkretno udaril v obraz. ne vem sicer, ali ga je bolj ziritiralo moje dretje ali brca v koleno. nekje vmes sem izgubila zavest.

ko sem se zbudila, smo bili drugje. kraja nisem prepoznala, po tleh je bil makadam. vem, ker me je bodel v hrbet. zbudila se nisem postopoma, temveč takoj, od bolečine. pod sabo je moje celo telo ukleščeno držal taksist in se zabijal vame. ko sem odprla oči, sem zagledala njegov skremžen obraz postalo mi je slabo. z obema rokama je držal moji zapestji nad mojo glavo. čutila sem ostro kamenje pod členki. nisem bila povsem tam in vrtelo se mi je. čutila sem suvanje in ob vsakem sunku me je zabolela gola rit, ki se je podrgnila ob peskasto podlago. taksist je videl, da sem budna in očitno se je prestrašil, da se bom ponovno upirala, zato je prenehal. čutila sem, kako je njegov tič postal nekako mlahav v meni. bala sem se, da bi se mu zdela najlažja opcija, da me ponovno spravi v nezavest, zato sem bila povsem pri miru. ko je videl, da samo ležim, se je dvignil na kolena in začel masturbirati, da bi lahko nadaljeval. vmes si je dvakrat pljunil v roko.
nekaj metrov stran, pred mano, je bila ograja in za njo so bili konji. gledala sem jih, ko se je ponovno dvignil name. ni mu uspelo. mogoče ga je motil moj (delno) priseben obraz. v tem se je pridružil kamerad. pozabila sem nanj. prismrdelo je po cigaretih. počepnil je ob naju in začutila sem pekočo bolečino na mestu, kjer se intimni predel dotika stegna. zabolelo me je tako, da so se mi oči same obrnile navzgor. ko je slišal moj pridušen krik, se je taksist znova vzburil. nasilno je prodiral vame, jaz pa sem gledala konje. čutila nisem preveč, saj je vse občutke nekako zameglilo razbijanje bolečine v opeklini. zelo kmalu se je nekako skrčil in nekje daleč v mislih sem dojela, da je verjetno blizu. ta misel me je osrečila. da bo kmalu konec. prišlo mu je po moji strgani majici. videla sem, da so nekateri konji dosti manjši od drugih. medtem ko je taksist nad mano vstajal in zamolklo in neenakomerno dihal, sem razmišljala, kako se že reče mladiču konja. jezilo me je, da se ne morem spomniti.

od nekje je spet prineslo vonj po čikih in to je bilo dovolj, da se mi je v glavi sprožil alarm, očitno s spominom na nedavno opeklino in bolečino, ki je prišla z njo. v trenutku je vsaj ducat zavestnih misli šinilo v mojo glavo. cigareti pomenijo bolečino. nekaj za avtomobilom se premika. ne vem, kje sem, a sem v nevarnosti. žrebe. pogled se mi je skristaliziral in končno sem lahko sledila poteku dogajanja zavestno.

nisem imela moči, da zbežim, niti vedela nisem, kam bežati. usedla sem se. levo in desno so se razprostirale ograde s konji. bili smo sredi makadamskega parkirišča. nikoli še nisem bila tu in niti nisem vedela, ali smo še v [kraj umaknjen]. zagrabila me je panika. izza avta se je vrnil kamerad in se postavil ob taksista, ki si je zapiral pas na hlačah. “o, si se naspala,” mi je rekel. “lepo.” na obrazu je imel nasmeh, nasmehnil se je tudi taksist. kamerad mi je ponudil roko, oprijela sem se je in vstala. hlač in spodnjih hlač nisem imela na sebi, niti nisem videla, da bi ležale kje blizu. pomislila sem, da so verjetno v avtu. spomnila sem se, da je v avtu tudi moj telefon in pomislila sem, da jih grem mogoče lahko iskat, ob tem pa ponovno skušam poklicat policijo. oblačenje bi mi dalo dovolj časa, da na google maps pogledam, kje sem. tako smo stali tam in onadva sta me gledala in njuna pogleda sta se plazila nekje med spermo na moji majici in mojo golo ritjo. kamerad s cigaretom se je začel praskati po mednožju. vprašala sem, če se lahko grem zdaj oblečt. oba sta se začela smejati. taksist je šel malo stran, drug pa je odvrgel čik (hvala bogu) in si začel slačiti hlače. pasa ni imel, sem opazila. sponke od pasa me ne bodo tiščale v stegna, kot pri prvem. lepo. nisem vedela, kaj naj naredim, kako naj se postavim. bilo mi je kar nekako nerodno. kako se pripraviš, da boš kmalu posiljen?

nelagodja me je šarmer 2 hitro rešil. postavil se je za mene in mi glavo pritisnil ob pokrov avtomobila. čutila sem, ko mi je svoj penis nekako “vrgel” na hrbet in ga nato vlekel sem in tja. spomnim se, da se mi je zdelo zelo čudno. z roko me je nato pričel otipavati, dokler se moje suho telo ni zmočilo. počutila sem se, kot da me je izdalo. delal je nekakšne čudne gibe in mi v vagino tiščal svoje prste, medtem ko me je s celo dlanjo nekako drgnil po dolžini intimnega predela. nisem bila pripravljena. ko mi je prste potisnil v zadnjico, zelo me je zabolelo in spustila sem nekakšen krik. takoj po tem sem čutila, kako se je njegov tič, pritisnjen obme, napel. mislim, da sem vedela, kaj se bo zgodilo in začela sem jokati, mislim, da je šele to bil trenutek, ko sem zares tudi bila v situaciji, v kateri sem se znašla. posilil me je analno in trajalo je dolgo. vmes sem čutila, da mi nekaj teče med nogami in mislila sem, da je njegova sperma. šele potem, na svetlobi, dolge ure za tem, sem ugotovila, da je bila to moja kri. zdelo se mi je, da ga moj jok vzburja. hlipala sem, on pa je zgornji del mojega hrbta pritiskal ob havbo in me grobo posiljeval. prišlo mu je vame in vedela sem, kdaj, ker me je od pritiska zelo zabolelo, stisnil pa je tudi roko na mojem hrbtu. počutila sem se tako ponižano.
po tem se je vse dogajalo zelo hitro. obsedela sem pred avtom in en od njiju je vame vrgel hlače. nista mi vrnila torbice, telefona ali spodnjih hlač. po hitrem postopku sem nase navlekla kavbojke. nisem vedela, kaj se bo zgodilo zdaj. usedla sta se v avto in zaslišala sem tisto pesem gangam style. vse skupaj se mi je zazdelo tako bizarno, kot da se ne bi dogajalo meni. spet sem bila povsem odsotna. avto je vžgal. danes sem jezna nase, ker si nisem zapomnila niti taksi službe, kaj šele registrske. pa sem imela vso priložnost. obrnila sta avto in pesek se je pokadil vame. vstala sem. kamerad mi je zaklical iz sovoznikovega sedeža skozi odprto okno: “dobr se fukaš.” odpeljala sta se.

domov sem prišla tako, da sem sledila cesti, po kateri sta se odpeljala. čeprav sem mislila, da smo neskončno daleč iz [kraj umaknjen], smo bili le par kilometrov stran od prvega prizorišča, za avtocesto. po približno pol ure hoje, ocenjujem, sem prišla do [kraj umaknjen]. dobrsefukašdobrsefukašdobrsefukašdobrsefukaš mi je odmevalo v glavi. pogledala sem dol in videla, da mi je kri na stegnih premočila kavbojke. postalo me je sram, kaj bojo mislili mimoidoči. pešačila sem vse do [kraj umaknjen], kjer sem bila doma. misli sem imela prazne in ne spomnim se kaj preveč. morda čudnega pogleda tu in tam. bilo je že pozno jutro, ko sem prišla domov. cimri sta bili že v službi in na faksu jaz pa brez ključev, denarnice ali telefona. pred pragom bloka sem čakala do treh popoldne, ko je prva prišla domov. povedati ji nisem zmogla nič, hvala bogu je razumela. spravila me je v banjo in se usedla poleg mene, jokala sem in ona me je ure in ure tuširala s toplo vodo. vedela sem, da je videla kri, opeklino, prakse in modrice in hvaležna sem bila, ko me ni silila, da kaj rečem. dobra duša je bila dva tedna z mano vsak dan 24/7. naslednji dan sem preklicala kartice in dokumente in kmalu za tem kupila nov telefon. vem, da je čakala, da se ji morda izpovem, a nisem mogla. ukrepala nisem. preprosto sem hotela pozabiti, da se mi je kaj zgodilo. vedela sem, da ona ve, zato mi je sčasoma njena pozorna prisotnost začela iti na živce. ob novih dokumentih, telefonu in oblačilih je bila edina, ki me je še konkretno spominjala na ta dogodek. še isti mesec sem se odselila in z nobeno od cimer se nisem slišala nikoli več.

zgodbo sem zapisala, ker je izgovoriti ne morem. niti je nikoli nisem. podrobnosti se zelo dobro spomnim še šest let kasneje, vsak dan se mi vsaj enkrat s svetlobno hitrostjo odvrtijo v glavi. si želim, da bi zadevo prijavila? ne. želim si, da se mi ne bi zgodilo, kar se mi je. zaznamovalo je vsak moj odnos s katerim koli človekom v mojem življenju. romantičnih odnosov nisem več zmožna, saj zaradi moje nezaupljivosti in nepripravljenosti na spolni odnos zbežijo vsi potencialni partnerji. čakam, da se mi opeklina ne bo več poznala in čakam, da mine še par let. meglen spomin je nekaj, česar se v tem primeru veselim. če mi da moški, kar misli, da je kompliment, se raje zahvalim. in vsakič, ko vidim kje konja, dobim cmok v grlo.