#jaztudi zgodba 92

Zgodba se nanaša na enega od politikov, ki se v zadnjem času veliko pojavlja v medijih. Ker je znan gospod na položaju, nisem nikomur do sedaj pripovedovala te zgodbe v prepričanju, da mi nihče ne bi verjel. Mogoče mi tudi zdaj ne boste. Mi je vseeno, jaz vem, kaj se skriva za obrazom gospoda, ki se pojavlja v časopisih.
Sem ženska v zrelih letih. Kljub temu nisem imela večjih pomislekov, ko sem za uradni slovesen dogodek oblekla obleko z globokim izrezom. Prav zaradi svojih let v tem nisem videla nič seksističnega, obleka se mi je pač zdela lepa v celoti in o dekolteju sploh nisem razmišljala z vidika, da je lahko neprimeren ali kar koli podobnega. Res je, da sem močnejše postave in res je, da imam večje prsi. Ampak o tem nisem razmišljala ne slabo in ne dobro, pač imam, kar imam. (Poglejte, kako se branim, ker sem kljub letom in bolj obilnemu oprsju oblekla obleko z dekoltejem!)

Gospod politik je pristopil k meni in rekel: “Imate pa močno barvo obleke!” Pri tem je naredil kretnjo z obema rokama tako, da je bilo očitno, da misli na moje močno oprsje. V strašni zadregi sem na hitro poškilila naokrog, če je to kdo slišal. V resnici ne vem več, kdo je še bil zraven in kaj se je dogajalo, ker me je prevzel takšen sram, takšno nelagodje, ker sem si dovolila, da kljub močnejši postavi in zrelim letom nataknem nase kaj tako neprimernega z dekoletjem. To je bila moja prva reakcija. Potem pa sem to zgodbo vsem zamolčala, obleko pa pospravila na dno omare, saj sem se počutila ponižano.

Šele kasneje sem uvidela, da bi moralo biti sram tega gospoda, ker je nevljudno in seksistično označil moje telo in se tako norčeval iz mene. Še zlasti zato, ker je to naredil s pozicije moči in me presenetil, da sem obnemela in mu nisem ničesar rekla. Do njega ne čutim nobenega spoštovanja in vem, da njegov odnos do žensk ni pošten in da jih presoja zviška in po velikosti oprsja.

Naj povem še to, da je gospod mlajši od mene, kar me je še dodatno spravilo v veliko zadrego.

Tako da … tudi znani obrazi skrivajo svojo pravo podobo. Vem pa tudi to, da če bi javno objavila to svojo zgodbo, kako se je znan politik norčeval iz moje podobe in oprsja, mi ne bi nihče verjel. In kljub mojim letom, izobrazbi in samozavesti bi me bilo sram.

Veliko sem premišljevala o občutku sramu, ki ga po mojem mnenju čutijo žrtve nasilja ali nadlegovanj. Ta moj dogodek name seveda ni usodno vplival, tudi doživeti občutki sramu in ponižanja niso bili travmatični ali kaj posebnega, vendar pa so bili in so bili dolgotrajni. Jaz sem se počutila osramočeno in ne gospod politik! In to je bistvo vseh nadlegovanj in na koncu tudi nasilja. Da se namreč zamenjata vlogi žrtvi in napadalca.