#jaztudi zgodba 90

Zanikanje. Krivda. Sram. Zanikanje. Molk.

Stara sem bila 17 let in bila sem na rojstnodnevni zabavi. Prvič v življenju sem bila močno opita. Slavljenec mi je pomagal priti v eno od spalnic in v nekaj trenutkih sem zaspala. Vsake toliko mi je še uspelo odpreti oči za sekundo ali dve, pa so se spet zaprle. Nisem ga slišala, da je prišel v sobo. Čutila sem, da se me dotika, po rokah, po prsih, med stegni. Segel mi je za hlače in porinil svoje prste vame. Sem se poskusila upirati? Ne spomnim se. Nisem želela, da se me dotika. Spet tema. Čutila sem težo njegovega telesa. In spet tema. Zbudila sem se praktično gola. Ozrla sem se k rokam. Moje samopoškodbe so bile jasno vidne. Oblekla sem se in šla domov. Več kot pol ure sem stala pod tušem, da bi sprala ta gnus s sebe.

Dan za tem ga srečala. Bil naj bi moj prijatelj. Sklonil se je k meni in me vprašal, ali mi je bilo všeč. “Izgledalo je, da ti zelo paše”. Povedala sem, da se ne spomnim, kaj se je zgodilo. Rekel je, da sva se zabavala, ampak da je videl kaj počnem: “Režeš se”. Ni imelo smisla zanikati. “Ne povej nikomur,” sem ga prosila. In rekel je, da bo najbolje, če oba pozabiva prejšnji večer.

Mogoče je imel prav. Mogoče sem res uživala. Mogoče sem ga zavedla ali zapeljala. Mogoče sem bila res jaz kriva. Ne vem, ker se ne spomnim. Z njim in ostalimi v tisti družbi sem prekinila stike.

Dobrih 8 let kasneje sem ga spet srečala. Vmes sem bila nekaj časa v psihiatrični bolnici. Za mano je bilo nekaj let samopoškodovanja, depresije, motenj hranjenja. Nikomur nisem povedala, kaj se je zgodilo tistega večera. Niti bližnjim niti psihologom niti drugim strokovnjakom. Če nihče ne ve, se ni zgodilo oziroma se lahko pretvarjam, da se ni zgodilo. Soočenje z njim je bilo kot, da bi me nekdo z vso silo brcnil v trebuh. Šele v tem trenutku je prvič prikapljalo v mojo zavest, da tisto, kar se mi je zgodilo ni bilo v redu. Ampak povedala nisem nikomur. Do danes.