#jaztudi zgodba 89

V vasi, kjer sem odraščala, živi moški, “posebnež”. Cela vas ga pozna, vsi se zavedamo, da ima neke duševne motnje. Načeloma je prijazen in vas je prijazna do njega. Živi sam. Problem pa se pojavi, ker mu v življenju manjka ljubezni. Tako nisem bila ne prva in ne zadnja, ki ji je v njegovi bližini bilo kar konkretno neprijetno.

Še posebej, ko sem začela odraščati, tam nekje pri trinajstih, štirinajstih letih, se je začelo to “mučenje”. Takrat jih je imel on nekje 30, bi ocenila. V osnovno šolo sem hodila peš. Proti koncu zadnjih letnikov, sedmi, osmi razred, bi dala vse za prevoz. Moja pot je bila kar dolga, z enega konca kraja na drugega, vmes pa je bila velika verjetnost, da bom srečala [ime umaknjeno]. Ta je, takoj ko sem dobila prsi in mozoljčke, pričel pristopati do mene in me spraševati, če “bom njegova punca”. Pa tudi vsa druga dekleta. Z razvojem je moral ostati nekje zadaj, saj smo bile njegove “tarče” predvsem dekleta pod 20. Zdi se morda povsem nedolžno, a sama na ta vprašanja nimam prijetnih spominov. Ta vprašanja je zastavljal neprestano in kadarkoli me je srečal. Bil je več kot nadležen, počutila sem se neugodno, hkrati pa sem imela občutek, da ga ne morem ostro zavrniti, ker sem se zavedala njegovega psihičnega stanja. Tako sem se zmeraj le kislo nasmehnila in zbežala stran.

Stvar pa se je stopnjevala. Kmalu si je [ime umaknjeno] dovolil prežati name v centru vasi, pred knjižnico, pred tržnico, pred zobozdravnico. Da ima stanovanje tam v bližini, ni pomagalo. Imela sem občutek, da ga srečam vsakič, ko kamorkoli grem. Vmes so minevala leta, šla sem v srednjo šolo. Parkrat sem ga srečala na avtobusu, usedel se je tik poleg mene in me začel zasipati z neprijetnimi vprašanji.

Ko sem doma želela povedati za te izkušnje, sem naletela na zavrnitev v stilu “saj veš, kak je [ime umaknjeno]”, “to je samo hec”, “ne jemlji vsega tako resno” in podobno. Po eni strani sem razumela – tip ni sam kriv, mej nima postavljenih, niti jih ne razume, noče nič slabega – po drugi strani pa nisem vedela, kako naj kljub temu zahtevam v situaciji spoštovanje sebe in svojega telesa.

Hodila sem v srednjo šolo v drugem kraju in srečevala sem ga manj, a še vedno pogosto. Zdaj je prišlo že do točke, kjer me je hotel objeti, ko me je srečal. Ne le, da nisem pretiran “objemalec” po naravi, še manj se želim dotikati nekoga, ob katerem mi je neprijetno. Jaz in veliko drugih deklet smo imele občutek, da nas nadleguje.

V eni točki smo bili s starši in še nekaterimi drugimi v vaški piceriji, ko je pristopil [ime umaknjeno] in mi rekel, če grem z njim plesat. Nisem želela plesati z njim, nisem se ga želela dotikati ali se z njim pogovarjati, želela sem jesti pico in se brigati zase. Takrat sem imela nekje 17 let, on pa nekaj čez 30 – razlika med nama ni bila na videz več toliko očitna, omizju pa se je seveda zdelo smešno, kako me osvaja. Starši in njihovi prijatelji so me začeli (kljub mojemu tihemu “jaz ne plešem”) spodbujati, naj grem z njim, naj “mu dam veselje”. Teh nekaj minut je bila nočna mora, vsi so zrli v naju, plesal ni nihče drug (saj je picerija, ne plesišče) in tako naju je opazovala res cela restavracija, vsi so se smejali in se norčevali, mene je bilo na smrt sram, hkrati pa sem se trudila držati čim dlje od njega in glavo obračala stran. V enem momentu so začeli moški za našim omizjem spodbujati [ime umaknjeno], naj me “malo bolj zagrabi” – še danes zamerim staršema, kako sta našla tolikšno veselje v moji bedni situaciji – in [ime umaknjeno] me je brez vprašanja zgrabil za zadnjico in se bedasto nasmehnil tistim moškim. Sovražila sem njega in še bolj sem sovražila njih, ki so ga spodbujali in mu dali občutek, da dela prav, najbolj pa sem sovražila sebe, ki nisem bila sposobna zavrniti fanta izključno zato, ker je bil v glavi bolan. Otrpnila sem in nisem vedela, kaj naj storim, šlo mi je na jok, a vedela sem, kako bi cela gostilna reagirala, če bi [ime umaknjeno] nesramno odrinila, zato sem njegove roke pustila, kjer so bile, “občinstvo” pa je itak znorelo od navdušenja. “[Ime umaknjeno] ima končno punco”, “glejte to”, “[ime umaknjeno] pravi dec”, so bili komentarji in počutila sem se, kot da me cela vas naenkrat otipava. Potem so se začeli pojavljati vzkliki “kušni jo” in podobno, na kar sem odreagirala tako, da sem se končno iztrgala in šla nazaj k mizi. [Ime umaknjeno] niti pogledala nisem več, jedla sem tisto mrzlo pico in zrla v mizo, besna sem bila na vse skupaj.

Doma mi je šlo na bruhanje, ko sem si v misli priklicala spomin na njegove roke na moji riti ali njegov zadah ali široke nasmehe vseh, ki so opazovali ali – še posebej – očeta in mamo, ki sta se za mizo prizanesljivo smejala. Takrat sem se odločila, da njegovo psihično stanje ne igra prav nobene vloge in od tistega dne dalje se nisem do njega obnašala prav nič drugače, kot bi se do drugih vsiljivih moških. Če je imel neprijetne ali opolzke pripombe, sem ga ostro pogledala in zavrnila, če je bil vsiljiv, sem mu direktno rekla, naj me pusti pri miru, če sem ga videla prihajati v mojo smer, nisem več zbežala, ampak sem mu rekla, da nisem zainteresirana. Objela ga nisem nikoli več, dotaknila se ga nisem nikoli več in sčasoma je nehal poskušati. Potem je nekako počasi prišel dan, ko sem ga končno nehala srečevati. Mi je pa še danes žal zanj, ker ga nihče ni naučil primernega pristopa do sočloveka. Ampak to ni moje delo.

Morda se najde kdo, ki bo v tej zgodbi našel stokrat prežvečeno “moralo” – do nasilja ne bo prišlo, če punca sama reče ne. To je hiter in površen zaključek, da ne omenjam, v koliko primerih neresničen. Družba je ta, ki v prvi vrsti dekleta uči, da ni “prijazno”, ni “primerno” in ni “lepo” reči ne. Učijo nas, da naj “mu raje damo malo veselja” – še posebej, ko gre za človeka, ki v očeh te družbe ni sam odgovoren za svoja dejanja. Da naj raje izpostavimo svoje telo in sebe, kot pa storimo to “nedamsko dejanje zavrnitve”. Da “ni nič takšnega”. In tako nas niti ne naučijo, kako zavrnitev deluje. Da je ok, če nam do nečesa ni. Da nismo nikomur nič dolžne. Da moram reči ne, sem se naučila sama – po letih neprijetnih izkušenj, pa ne le s [ime umaknjeno]. In še potem, ko sem začela izrekati ta “ne”, ga moški dolgo ni bil sposoben sprejeti. Ponovno je trajalo leta, da sem se ga dokončno znebila. V tem se prav nič ne razlikuje od velike večine moških zunaj. Ker dekleta nismo naučena reči ne, moški niso naučeni zavrnitve. Zato jim pogosto ne potegne. Ali pa jih razjezi. Pogosteje jih razjezi – in potem smo deležne eseja žaljivk in groženj. Ker jih ta ista družba nauči, da jim me pripadamo. Vprašajo nas itak samo tako, zaradi lepšega.

[Ime umaknjeno] sem se bala zavrniti, ker bi to prizadelo njega. To, se mi zdi, nekako opiše to bizarno situacijo. Tako smo navajene, da so naše želje in občutki postavljeni na stranski tir, da ponotranjimo to obnašanje. Potem pa je tu hkrati zmeraj vseprisoten strah. Kaj se bo zgodilo, če mu rečem ne? Naučile smo se, da so moški upravičeni do kontrole nad nami in našo seksualnostjo, zato “logično” sklepamo, da bo ob zavrnitvi postal jezen, maščevalen. Mi bo hotel kaj storiti? Me bo zasledoval, dokler ne dobi svojega? Zato se večkrat pritrdilno odzovemo na manjše zlo, kot pa da bi tvegale kaj hujšega. Je to prav?

In nazadnje je tu množica ljudi v piceriji, vključno z mojimi starši, ki je našla svojo zabavo v tem, da je mladoletnici neprijetno. V tistem, kar je bila zame izrazito seksualna situacija tisti moment (ples in grabež moje zadnjice), so našli svoje zadovoljstvo in moškega še spodbujali, da preizkuša meje vedno dlje. Požvižgali na to, kako se bom počutila ob tem jaz. In hkrati ustvarili okolje, kjer bom neposredno sojena za nesodelovanje v tej bolni igri. Preprosto ne moreš ustvariti takšne situacije in se nato zagovarjati, da bi “prav lahko rekla tudi ne, če mi kaj ni pasalo”. Bi res lahko? Ali bi to zgolj spodbudilo ljudi, dvakrat starejše od mene, da se zgražajo, kako nisem zabavna? Kako sem nesramna do duševnega bolnika? Kako pretiravam in delam dramo iz ničesar? Ženska seveda ima izbiro. A najprej je treba ustvariti okolje, v katerem ta izbira resnično lahko obstaja. Družbene norme so spona zase in le zato, ker je nekaj dovoljeno, še ne pomeni, da nima posledic.

V tem zapisu tako apeliram na starše. Najprej izrecno staršem otrok s posebnimi potrebami – dajte veliko na to, da se vaš otrok nauči primernih in zdravih medsebojnih odnosov! Nikar ga ne prikrajšate za ljubezen in intimo v prihodnosti s tem, ko mu ne postavljate mej. Sposoben jih je razumeti prav tako kot kdorkoli drug, četudi z več truda. V nadaljevanju – vaš otrok se mora počutiti varno ob tem, da zavrne nekaj, ob čemer mu je odkrito neprijetno – še posebej, ko gre za odnose z drugimi ljudmi. Vašemu otroku ni potrebno objeti neznanca in vas ne rabi biti sram ob tem, da ga zavrne. Vaš otrok mora s svojim telesom ravnati avtonomno in to je nekaj, česar ga morate naučiti. Ne sme obstajati situacija, v kateri vaš otrok žrtvuje to avtonomijo za zabavo nekoga drugega. In tudi tega ga morate naučiti. Naučite ga, kako naj zahteva spoštovanje. Naučite jih, kako reči ne in naučite jih, kako sprejeti ne. In nikar ne stojte neodzivno in celo z nasmehom na obrazu, ko je vaš otrok izpostavljen spolnemu nadlegovanju. Nikoli več vam ne bo zaupal.