#jaztudi zgodba 88

V življenju se mi je zgodilo kar nekaj neprijetnih reči, a ta zgodba se od ostalih razlikuje. Prvič, ker tarča nisem bila jaz in drugič, ker sem imela edinstveno priložnost videti dvoličnost pedofila v akciji.

Zgodilo se je, da smo na en lušten večer sedele pri kolegici doma in pile dobro vino. Beseda je nanesla na nostalgijo in začele smo obujati spomine na osnovnošolski čas. Med drugim smo se spomnile – v naši generaciji je to z računalnikom postalo popularno – kako smo kot mlajši zahajali na forume, MSN, anonimne klepete in podobno. Ista generacija deli podobne kolektivne spomine in skupaj smo po hitrem postopku že brskale po netu za starimi chat stranmi.
Stran, ki smo jo poznale, se je spremenila, zdaj nosi ime [stran umaknjena] in namesto neznancev podobnih starosti, s katerimi bi razglabljali o filmih in šoli, je danes polna fukfehterjev, ki pridejo iskat anonimno potešitev. To je bil seveda šele sklep večera. Pred tem smo se, tri nevedne, opite in razživete, nostalgično prijavile pod imenom Ana. Za šalo, ker “teh strani itak nihče ne jemlje resno”.

Pa jih. Tri sekunde po vstopu v pogovor nas (Ano) klikne rekordno število moških. Klasika brez pozdrava, takoj se zahteva starost in pričakovan je takojšnji prehod v opolzkost, ženska na tej strani nima izbire, saj igra anonimen predmet pohote ali pa ni dobrodošla. A pustimo to. Center našega zanimanja je postal en moški, katerega ime je utripalo na vrhu med ostalimi. Njegov vzdevek je bil mlado_bi.

Takoj nam je potegnilo, s čim imamo opravka. Ob vsem studu, ki smo ga čutile, nam občutek dolžnosti ni dal, da ga pustimo pri miru. Rekle smo mu, da smo Ana, stara 15 let. Zdel se je zelo zainteresiran.

Skozi pogovor smo sodelovale v vsem, kar je rekel, saj nas je zanimalo, kam to pelje. “Ano” je starejši moški osvajal in jo začel vabiti k sebi domov. Zdelo se nam je, da precej dobro igramo vlogo mladoletnice – izgovarjale smo se, da moramo na trolo, da lahko po tem, ko starša zaspita, da kaj se bo tam zgodilo in podobno. Verjel nam je, zelo nazorno opisal spolne akte, ki da jih bosta “poskusila” in nam celo izdal, kje živi, da bo “zvečer lahko našla do njega”. Ponudil je, da jo lahko “potem” zapelje domov.

Kar nekaj ur smo ostale tako v “klepetu” z njim in skušale izvedeti čim več. “Ano” so zanimale podrobnosti tega, kaj se bo pri njemu doma dogajalo, saj “kot najstnica nima izkušenj”. Moškemu ni bil noben problem razložiti, kaj bo “lahko” in “morala” početi, da tako to gre, da tako pač je. Dogovorili smo se, kje se dobita, kdaj, kje jo bo čakal in kam gresta. Način njegovega govora zelo težko opišem, saj je bil zelo diskreten. V osnovi pa je bilo jasno razvidno, da ga o punci ne zanima preveč, le to, da je “dovolj mlada” in kako jo bo s čim manj vprašanji spravil k sebi. Iz njegove alarmne previdnosti v delih, kjer se mu je kaj zdelo sumljivo, smo razbrale, da tega ne počne prvič, da zakone prekleto dobro pozna in da mu pogovor z otroki ni tuj.

Mislim, da nobena od nas ne ve točno, kaj smo želele doseči, vedele pa smo, da imamo občutek, da moramo nekaj narediti. Naj se dejansko dobimo z njim, natisnemo pogovor in pokličemo policijo? Naj podamo anonimno prijavo policiji? Naj kontaktiramo koga drugega? Kaj v takšnem primeru človek sploh lahko stori? Odločanje smo pustile za kasneje in se fokusirale predvsem na to, da bi dobile čim več njegovih podatkov. Na neki točki nam je moški napisal, če mu lahko “Ana” pošlje kakšno sliko. Očitno nam je zaupal ali pa je mnenja, da so petnajstletnice neumne – dal nam je svoj resničen e-mail. Da ga zamotimo, smo mu hitro poslale neko fotko z neta, me pa smo šle odkrivat, kdo ta človek je in kako izgleda.

[Ime umaknjeno] smo našle na Facebooku, skupek podatkov je govoril o tem, da smo lahko 100% prepričane o tem, da je to on. Gledale smo v sliko njegove butaste face na sliki in spreletaval nas je gnus. Občutka ne znam opisati. Nekako si na varnem, med prijatelji, na toplem, povsem anonimen in klepet ni usmerjen vate. Vse skupaj je zato še strašnejše, kot da spremljaš situacijo, ki bi lahko bila. In hkrati gledaš na fotografiji obraz tega moškega, njegov profil in vse zgleda tako normalno, gledaš projekte, ki se jih udeležuje, normalne reči, ki jih deli na spletu, njegovo normalno normalno življenje in hkrati veš TISTO.

Naval občutkov (ali zmede občutkov) ob tem je bil premočen, nismo mogle nadaljevati. Spisale smo mu v klepet nekaj v smislu, da vemo, kdo je, da nismo Ana, ki se bo dobila z njim, da je ogaben in da naj tega ne počne več. Po hitrem postopku smo ugasnile računalnik, saj se je ideja o nostalgični zabavi na spletu prelevila v breme, ki je vsaki od nas zasejalo senco dvoma v vsakega moškega, ki ga vidimo na cesti. Življenje ni pravljica, kjer so pošasti grde, da se jim lahko ogneš na daleč. Koliko jih še živi povsem normalno življenje, hodi v službo, prostovoljno dela na projektih – ko pa preberejo pravljico sinu in poljubijo ženo za lahko noč, pa gredo na splet prežat na male punčke? Koliko je takih, ki si med seksom želijo, da žena ne bi imela sivega narastka, prsi – in bila nekaj desetletij mlajša? Koliko jih je zdravnikov, učiteljev, prodajalcev, kuharjev, ki morda sanjarijo o vaši najstnici pozno v noč? Pošasti se ne skrivajo v temnih jamah, temveč hodijo med nami.
Tako je tudi naša zgodba doživela sklep, ko smo [ime umaknjeno] srečale kot varnostnika na letošnji [ime umaknjeno]. Že videti ga na fotografiji je bilo bizarno, videti ga v živo – še posebej, ker ni vedel, kdo smo – je bilo pretresljivo. Vsakič, ko se spomnim te izkušnje, me spreleti misel, da sem vesela, da smo šle takrat na splet. Kaj, če se je tam skrivala neka resnična Ana, resnična petnajstletnica? Ko se spominjam same sebe v teh letih, me kar stisne, ko pomislim, da je prav mogoče, da bi se ta resnična Ana s tem [ime umaknjeno] resnično srečala. Kdo ve.