#jaztudi zgodba 85

Bila sem predmet vsiljivih komentarjev zaradi svojega videza. Vedno imam kratke lase in ne nosim klasičnih ženskih oblačil, zato naj bi bila po nekaterih ocenah “možata”. Meni to nič ne pomeni, jaz sem jaz in nosim to, kar mi paše. Sem lezbijka, a to za zgodbo ni najbolj pomembno.

Zgodilo se mi je v diskoteki in v dveh lokalih, da so se cele družbe ukvarjale z mojim spolom, govorile na glas, glasno ugibale, ali sem moški, ženska, lezba, peder ali “ono”. Ponavadi so se mi mlajši moški smejali v obraz, punce v njihovi družbi pa so se hihitale bolj v ozadju.

Najhuje je bilo pred dvajsetimi leti v mojem manjšem rojstnem kraju, ko sem bila na obisku. V petek zvečer sem šla s svojo družbo na pijačo. Nenadoma je prišel mlajši moški in me prosil, naj mu povem, katerega spola sem. Za njegovo mizo so namreč pobirali stave, a sem moški ali ženska in zdaj potrebujejo “rezultat”. Moji kolegi za mizo so se ugreznili v tla. Niso vedeli, kako reagirati, zato so se delali, da se to ne dogaja. Tudi jaz nisem vedela, kako reagirati. Najraje ne bi bila tam. Zmogla sem toliko, da sem mu zabrusila, da jih nič ne briga moj spol. Potem sem razmišljala samo to, da čimprej spijemo in gremo ven.

Hočem povedati, da ljudje kar “terjajo”, da jim razjasniš njihove dvome in tesnobo in jim takoj odgovoriš, katerega spola si. Pri tem nimajo nobenih zadržkov, nobene vljudnosti in spoštovanja.