#jaztudi zgodba 288

Lani, 8. marca, na koprskem protestu ob kampaniji Le ja pomeni ja, sem morda prvič pomislila, da imam tudi sama nekje v podzavesti shranjene spomine, ki me morijo in ob katerih se počutim ne le nelagodno. Predvsem krivo. Denimo na osnovno šolo, ko je nekje v petem razredu postalo “normalno”, da fantje “šlatajo” dekleta. Do te mere, da nam je bilo težko se iti preobut v garderobo, ker je marsikdaj v zasedi čakal kdo, tudi več od njih. Planili so nate, te pretipali čez obleke, kolikor so te lahko med tvojim upiranjem in vreščanjem, mahanjem po njem in brcanjem. Pusti me! sem v solzah kričala ničkolikokrat, a obenem to sprejemala kot del … česa že? Ne spomnim se, da bi kdo to povedal, zatožil(?) učiteljicam. In če je, se ni nič spremenilo. K sreči niso bili vsi fantje taki, v resnici je šlo za manjšino bedakov, in ko so starejši odšli v srednjo, smo lahko zadihali. Ne spomnim pa se, če so naši sošolci takisto počeli mlajšim dekletom. Sva pa s prijateljico dobile lekcijo od razredničarke, ki je najinim mamam na govorilni uri dejala, da letava za fanti in naj naju umirita. Še danes, pri 40+, ne morem pozabiti, kako poparjena sem bila. Čez leta sem se odpravila na nekakšno energetsko terapijo, preživela nekaj dni v družbi terapevta, ki je bil tudi maser in me je nekega večera kot del terapije masiral. Seveda mi je bilo čudno, da se je tudi sam slekel so spodnjic, a v tistem zame težkem obdobju je bilo vse čudno. V nekem trenutku, ko sem ležala na trebuhu, se je zleknil name, a sem takoj dejala ne, in se je umaknil. Takoj. Tega nisva več omenjala, bil je  prijazen človek, pripravljen pomagati in ostala sem še naslednji dan. Je pač poizkusil, sem si rekla. A sem se počutila krivo in na svoj način umazano, pa nisem z ničemer izzivala. Partnerju nisem povedala. In še sedaj, ko to pišem, me je sram. Marsikdo bi zamahnil z roko, pa saj nič ni bilo. In jaz rečem, ja, nič ni bilo. K sreči nič. A ostane grozen občutek, da je nekdo skušal tvojo šibkost izkoristiti za potešitev lastnih potreb. In se mu je zdelo normalno poskusiti, čeprav je vedel, da sem v stiski. Ali pa prav zato. Še sreča, da ni bilo “nič”. Ker ne morem si predstavljati, kakšen človek bi bila zdaj, če bi bilo “nekaj”.

#jaztudi, februar 2021