#jaztudi zgodba 161

Začelo se je pri mojih štirih letih, ko sem kot dedijeva ljubljenka, pristala v njegovi postelji. Nič se ne spomnim le obupa, groze, sramu in gnusa. Občutkov, ki so me spremljali, in me včasih še danes, v mojo odraslo dobo. Ni moj namem napisati elaborata o mojem trplenju pa tudi nekakšne kronologije o vseh spolnih zlorabah ne. Ker… jaz niti nisem vedela, da to so spolne zlorabe, meni se je vse to zdelo normalno. V meni je bilo prepričanje, da se to dogaja vsem. Pa ni res, da se. In ni res, da je to normalno. Tako kot ni res, da sem si vse to zaslužila, da sem vse to sama izvala. Čeprav… to kar mislimo o sebi izžarevamo navzven. Če bi me pred časom vprašali kaj si mislim o sebi bi vam povedla ali same superlative ali sama grde in grozne stvari. Sebe sem videla tako kot svet okoli sebe. Bila sem dobra ali pa slaba, v večini primerov slednje. Bila sem prepričana, da ob sebi potrebujem moškega, ki me bo varoval a bo hkrati tako daleč, da me ne bo mogel prizadeti. Vem, grozno se to sliši, a tako je bilo. Tako sem si izbrala poročenega tipa za katerega sem bila prepričana, da me bo varoval. Tako je dve leti dan za dnem prihajal k meni po njemu povsem samoumeven seks. Dve leti me je dan za dnem posiljeval. Bil je 20 let starejši od mene (njegove prave starosti še danes ne vem), izkušen in moder. Tako sem vsaj mislila. Pogosto je prišel v moje stanovanje, ki sem ga težko plačevala in zahteval svoje. Ni mu bilo mar za moja čustva, občutke ali karkoli drugega. Samo, da je dobil svoje, tudi na silo če je bilo treba. Bila sem povsem brez denarja, domov nisem več hotela in bilo me je na smrt strah, da bom ostala brez vsega. Kar je moj rabelj dobro vedel in znal izkoristiti. Da je nekaj hudo narobe, sem ugotovila po tem, ko od vseh njegovih obljub ni bilo nič. Ko ni bilo denarja, ki bi ga nujno potrebovala zase in tudi tiste dolgo obljubljene službe ne. Ko me je vlekel po nakupovalnih centrih kot nekakšnega cucka. Ko sem morala…. Raje ne bi o tem…. A zgodilo se je neizogibno. Dobila ga je žena. Ki ji je kako človekoljubno natvezel, da mi je želel le pomagati. In tako je kot kafra izginil iz mojega življenja. A se je čez eno leto spet vrnil. In jaz, spet prestrašena, spet ponižno ubogljiva, sem ga spustila v svoje stanovanje. Le da tokrat nisem več nasedla, nekako sem se izvila iz tistih perverznih in slinastih rok, nekako sem bila sposobna pred sabo videti starca, ki me je maltretiral toliko časa,  ki je vame tiščal vseh pet prstov naenkrat, ki me je analno posilil, in ki bi me pustil crkniti. Ne vem, kje sem zbrala moč, da sem ga vrgla iz stanovanja. A sem ga, ker se je del mene začel zavedati, da zmorem sama. Bila je to nujno potrebna lekcija. Podobno napako sem kakopak spet ponovila. A ko mi je moj nesojeni dragi, spet starejši tip, tlačil v hlače denar, ker da naj bi jaz uboga revica z njim plačala moji mami večerjo, ker ga sama ne morem zaslužiti, mi je počil film. Ne bom opisovala, kaj vse mi je izrekel, a ko sem odhajala skozi vrata tistega stanovanja, sem se čutila samozavestno bolj kot kadarkoli prej. Čutila sem se vredno. Bistvena težava nas žensk, zlorabljenih v najnežnejših letih, je nizka samopodoba. Izdal me je človek, ki sem mu zaupala,  ki me bi mogel varovati in ki naj bi me imel rad. Zakaj je imel moj dedi, ki se je manifestiral v različnih posiljevalcih ali partnerjih skozi mojo odraslo dobo, takšno moč? Natreniral me je, da sem se dan za dnem vračala k njemu. Dan za dnem, sem hrepenela, da me bo imel končno rad, da me bo odrešil gnusa, da mi bo povedal, da ga je polomil, da se mi bo opravičil in me iskreno stisnil k sebi, tako kot me je do takrat do tistega usodnega dne. Kajti on edini je imel moč, da je določil mojo vrednost. Trideset let sem se vračala, le drugo ime je dobil. Občutki so bili tisti, ki so me vlekli k njemu. Umrl v strašnih mukah. In prav je tako.

Sporočila, ki mi jih je predal so me skoraj ugonobila. A jaz se ne dam. Danes, čeprav imam kup težav, verjamem, da mi ni treba sprejeti vsega, kar mi drugi ljudje natvezijo. Pogosto se vprašam ali bi nekomu, ki bi me pri belem dnevu skušal prepričati, da je noč, verjela. Ne bi mu, nič več. Ironično je, da sem bila pred časom tako zmanipulirana tako neprepričana vase, da bi mu. Tako kot sem verjela, da sem neumna, psihično bolna in nesposobna. Prepričanja po katerih sem tudi živela. A če me jih je nekdo naučil jih lahko tudi pozabim in jih zamenjam z novimi. Trdo delo je to a se splača.