#jaztudi zgodba 160

V zvezi z določenim projektom sem se v želji, da bi z njim imela kar največ možnosti za uspeh, obrnila na več znancev. Na žalost, zaradi specifične narave, iskanje pomoči ni prineslo sadov. Še največ upanja za njegovo višjo konkurenčnost je nastalo, ko mi je znanka priporočila, da se obrnem na gospoda, s katerim je imela dobre izkušnje iz preteklih sodelovanj. Misel, da bi sledila njenemu nagovoru je bila živa, a obenem mi je bila skrajno tuja. Potem se je nekega sobotnega večera kot blisk pojavil impulz in gospodu na visokem položaju sem napisala elektronski dopis. Na veliko presenečenje sem sredi nedeljskega dopoldneva že brala njegov odgovor in se veselila ponedeljkovega srečanja.

Ob dogovorjeni uri sem bila pred vrati njegove pisarne. Za razliko od moje nervozne rezerviranosti je bil on sproščen, izrazito komunikativen. Potem ko sem mu zastavila nabor vprašanj in ga prosila za usmeritve, nasvete, je le še potrdil svojo uvodno gostobesednost. Med dajanjem odgovorov je zašel v komentiranje družbenega stanja, izpostavil je zavržna dejanja določenih posameznikov, mimogrede omenil svojo družino, me vprašal o zaposlitvi … Skratka, hitrost in pestrost vsega, kar je nizal, je name delovalo pozitivno, razbremenjujoče. A ne do ravni, da bi ne opazila, občutila, kako so njegove oči, z druge strani mize, občasno obtičale na mojem oprsju in mu je ob tem zastajal dih. Od sramu in nelagodja sem se vsakokrat zastrmela v oddaljeno točko v širni pisarni. (Tako prilepljene poglede na svoje oprsje sem doživela že neštetokrat poprej. Čeprav vajena, se tega nikoli ne bom navadila!) Vsakič, ko je pogled, ki je sicer trajal trenutek ali dva, a v njem je bila zame razsežnost neskončnosti, le odmaknil z mojega trupa, sem opazila, da ga usmerja opazno vstran od mene kot sogovornice, zgolj globoko predse ali bočno. Vame je zarezal občutek, da sem, (tokrat pač zanj), le del, tisti del, nikakor celota, ki bi bila deležna spoštovanja, dostojanstva. Potem je mizo, za katero me je gostil, zapustil in sedel za svojo, delovno, oddaljeno … Zlasti umaknjeno od mene kot osebe, ki mu zbuja nekaj neprijetnega. (Tedaj nisem pomislila, da je to potezo morda narekoval naraščajoči gon, ki ga je moja navzočnost poganjala kvišku.) Zadnje napotke je podajal izmenjaje s pohvalnimi izjavami o tem, da sem se po uvodni zakrčenosti in prevladujočem nemiru, le sprostila in ugotovila, da je vsakršen strah pred njim odveč. Odvrnila sem mu, da njegova medijska pojavnost daje sklepati na prijetnega človeka, kot takšnega pa mi ga je opisala tudi znanka, da pa zame vseeno ni vsakdanje priti na takšen sestanek, zato je razumljiva večja mera zadržanosti.

V zaključnih minutah je njegova verbalna spretnost, prava besedna gimnastika, prišla še bolj do izraza, na moje, od treme utrujene možgane pa je delovala blagodejno. A silovitost in hitrost valjenja izgovorjenega je imela temačno dno. Na tro-vprašanje, s čim se ukvarjam, ali imam partnerja, moža …, se nisem odzvala premišljeno, pač pa iskreno s poudarkom, da delam zase in na sebi.

Zahvalila sem se mu za čas in pogovor ter mu napovedala vnovični obisk, ko bo projekt, s takšnim ali drugačnim izidom zaključen. Prostore sem zapustila polna zmagoslavja in ponosa. Premagala sem notranje sile, ki so me dolgo odvračale od tega, da bi z njim stopila v stik in vame se je prvič naselil obet dobrega zaključka.

Čez nekaj dni sem gospodu poslala osnutek malo obsežne dokumentacijo in ga, v upanju, da mu ne bo odveč, prosila, da me opozori na kakršnokoli pomanjkljivost ali nedoslednost. Tudi tokrat se je odzval nemudoma, za njegov umestni predlog dopolnitve pa sem mu bila hvaležna. Blagohotna pomoč, ki sem jo prejela z njegove strani me je navdušila, a že hip zatem vznejevoljila, saj je nanjo legla senca. Kajti ne dostojno in korektno, prefrigano je v zapisu izkazal željo po tikanju. Ignorirala sem jo, saj sem jo zaznala kot past za prehod iz formalne v neformalno komunikacijo. To se mi ni zdelo le neprimerno, ampak žaljivo in (po vseh kriterijih) nesprejemljivo, še posebej upoštevaje naravo in namen obiska ter dejstvo, da sem bila s projektom v kandidacijskem postopku.

Na ponedeljkovem srečanju sva se dogovorila, da mu najavim vnovični prihod zaradi oddaje projekta, kar sem storila z določno, a alternativno napovedjo. Ko sem mu nekaj 10 minut pred prihodom sporočila, da sem na poti, se je odzval s pojasnilom, da ga zaradi nujnega sestanka žal ni v pisarni in pripisom: »pa kar brez gospod«. V celotni kratki zgodovini komuniciranja sem ga brez izjeme in dosledno naslavljala »Spoštovani gospod X. Y.« … A znova in spet, četudi njegov predlog za dandanašnje razrahljane okvire verbalnih občevanj ni bil neobičajen, je pred sklopom tistih besed stal opozorilni znak. Gospodu sem v prijazni maniri odgovorila, da nič ne de, če nama tega dne srečanje ni namenjeno in da bo prilika zanj po zaključku projekta. Vnovič sem se mu tudi zahvalila za iskrene nasvete in prijazno pomoč ter dodala, da težko sprejmem njegov predlog za opustitev »gospoda«. Vajena njegovega vrelca besed, sem bila začudena, ko je prispelo njegovo sporočilo, ki je bilo nenavadno prazno, zapisano je imelo le »Lep pozdrav tudi vam.«. Odsotnost številčnejših besed sem si razlagala s pozornostjo, usmerjeno v sestanek, katerega se je udeleževal.

Mimo je dober mesec, leto je bilo v izteku in čas izrekanja dobrih želja na vrhuncu. Zdelo se mi je prav, da se na seznamu prejemnikov novoletnega voščila znajde tudi on. Odposlala sem mu ga, kot poprej nevtralnih, a dobronamernih besed. S svojo tišino mi je dal misliti, saj mu molk ni bil lasten. Razmišljala sem, da je voščilo spregledal, ga v naglici videl, a nanj pozabili, da je vzrok morda v praznično-dopustniških dneh, v katerih se ne da motiti. Minil je dan, ves teden, nastopilo je že novo leto, v poštni nabiralnik pa ni prišlo nič z njegovega naslova. Raznoterost misli, o tem, kaj bi lahko bilo v ozadju, se je vse bolj pomikala v pozabo, razen ene: … »Gospodu nekaj ni prav.«.

Vmes se je odvil postopek z mojo kandidaturo, ki mi ni prinesla lovorike.

Bila sem le še en zapis vstran od potrditve prikrite slutnje.
Na gospoda sem naslovila poslednji zapis. Izrazila sem hvaležnost za to, da me je gostil, mi svetoval, četudi končni izkupiček ni bil v moj prid. Dodala sem še, da bi se mu, kot obljubljeno, želela zahvaliti z drobno pozornostjo in nanj preložila oblikovanje datumskega predloga za obisk. Ni ga podal, ni se odzval, zavit je ostal v molčanje.

Vsi drobci slišanega, videnega, prebranega in predvsem neizrečenega so se združili v črn oblak, iz katerega je udarilo po in v meni. Njegova prijaznost, ustrežljivost, določena, le na videz mimogrede zastavljena vprašanja, poskus približevanja s tikanjem in predlog za opustitev naslavljanja z »gospod« … Vse je imelo jasen namen in samo en cilj … Dobiti moje telo in ga užiti. Gospod, ki je uvidel, da sem ignorirala NJEGOVO pobudo za tikanje in sem zavrnila NJEGOVO ”pa kar brez gospod”, je bil deležen zavrnitve za namero par excellence in za cilj, ki mu je malodane pripadal.

Če na lastno srečo in za svoj miren vsakdan ne bi sprevidela smeri, v katero me je hotel zapeljati, morda ne bi izgubila s projektom, a vase bi zagotovo dobila bolezen, ki bi mi razjedala dušo in pokopala težko pridobljeno lastno vrednost. V resnici bi izgubila vse. On pa bi lahko k (verjetnim) ostalim črticam dodal še tisto z mojim DNK …