#jaztudi zgodba 158

Pravijo, da je vsak začetek težak in tako je težko začeti to zgodbo, ki na plan prikliče vse slabe občutke, strah, žalost, nemoč, vprašanje zakaj se je to zgodilo ravno meni in željo zapustiti ta

svet.

To je zgodba o spolni zlorabi. Vse se je začelo 17.9.2016 na rojstnodnevni zabavi dobre prijateljice nekje v okolici Ptuja. Zabava kot vsaka druga bi lahko rekla, le da se je zame spremenila v nočno moro. Počasi se je začelo temniti, bilo je precej hladno za tisti čas, družba mi je bila poznana. Tako kot na vsaki rojstnodnevni zabavi smo pili alkohol. Takrat sem bila stara 18 let in pijača je bila zame nekaj novega, sploh, ker sem polovico srednje šole preživela na treningih juda in časa za zabavo ni bilo. Ne morem reči da sem bila opita mogoče mi je po eni strani celo žal, da nisem bila… Kar na enkrat se je zabavi pridružil nepoznan fant, nepovabljen, naj bi bil bližnji sosed…

Nihče se ni veliko zmenil zanj, tudi jaz ne. Družba je bila že precej opita in dobre volje, tudi nepovabljen gost se jim je pridružil. Bil je precej pijan. Začeli so se hecati in en drugega metati v bazen, glavni pobudnik je bil seveda nepovabljen gost z imenom Denis. In prav on si je izbral mene, ter me vrgel v bazen. Seveda sem mu želela vrniti z loncem vode, a mi to ni uspelo. Začel me je loviti v želji da me spet vrže v vodo, upirala sem se, a mi ni uspelo. Uspel me je dvigniti in me začel nositi proti bazenu. Na srečo so ostali to opazili in mu dejanje preprečili saj nisem imela več suhih oblačil. Njegovo vedenje do mene je postajalo vedno bolj čudno, začela sem se ga izogibati, lahko bi rekla da sem se ga bala. Bila sem najmlajša v družbi zato ni nihče polagal pretirane pozornosti name. Denis je postajal vedno bolj posesiven, začel me je držati za roke in me ni hotel izpustiti, ko se mi je uspelo rešiti me je naslednji trenutek že spet imel v oblasti. Na vse pretege sem se trudila rešiti, a mi to ni uspelo. Na enkrat me je začel vleči po hribu navzgor, češ da mi mora nekaj pokazati.

Oddaljevala sva se od zabave, trgala sem se iz njegovega prijema, enkrat mi je uspelo in začela sem bežati nazaj, a me je takoj spet ujel. Odvlekel me je do neke hiše, ki naj bi bila v lasti nekega policista in je služila kot vikend. Seveda ni bilo nikogar tam. Odpeljal me je na verando z vrtnim pohištvom. Tam sta stali velika steklena miza ter sedežna garnitura…

Vrgel me je na mizo in na moje presenečenje se ni razbila. V tistem trenutku sem se dokončno zavedela kam stvari vodijo. Začela sem se še bolj upirati, on pa me je vedno tesneje objemal.

Otepajočo me je prestavil na sedežno garnituro. Začel me je poljubljati, objemati, njegovi roki sta imeli v oblasti vsak delček mojega telesa. Grabila me je panika, otepala sem se ga, ga tepla, praskala, grizla, vpila na pomoč, a me ni nihče slišal. Kmalu sta njegovi roki zašli na najbolj intimne predele mojega telesa. Kljub mojim prošnjam naj preneha se to ni zgodilo. Sledilo je neizogibno. Ja, posilil me je in ta beseda se mi vedno ko jo slišim kot nož zarije v srce. Na srečo, če temu sploh lahko rečem sreča ni šel do konca.

Ko je končal ni zbežal, prav nasprotno brez kančka slabe vesti je odšel nazaj na zabavo. Tudi jaz, a s popolnoma drugačnimi nameni od zabave. Šla sem »spat«. Naslednje jutro je bila moja edina želja čim prej zapustiti lokacijo, nikomur nisem povedala kaj se je zgodilo. Bilo me je sram, bila sem prestrašena, zmedena in v bolečinah. Ob prihodu domov sem odšla v sobo.

Tresla sem se in nisem vedela kaj naj storim, počutila sem se krivo za to kar se je zgodilo, zdelo se mi je, da to telo ni več moje, nisem želela, da bi bilo moje. Vedela sem, da ne želim k zdravniku, da nočem s tem obremenjevati staršev in, da želim ta dogodek čim prej pozabiti, kar pa je vse prej kot lahko. Odšla sem do sošolke. Povedala sem ji o situaciji, bila je šokirana.

Moje telo je bilo zelo obrambno nastrojeno. Ni me smela objeti, se me dotakniti, ker sem se takoj začela tresti in podoživljati preteklo noč. Sledili so dnevi bolečin, strahu, zanikanja, neprespanih noči in ene glavnih skrbi…nosečnosti. Minevali so dnevi strah pred nosečnostjo pa je rasel v meni. Končno je prišel dan, ko je bilo treba opraviti test nosečnosti. Zbudila sem se zelo zgodaj, se polulala na čarobno paličico in čakala…sledilo je neopisljivo veselje, ker je bil test negativen.

2016/2017

Prava borba se je šele začela. V šoli se skorajda nisem pogovarjala, moje misli so bile vsepovsod le v šoli ne. Čez dan je še nekako šlo, zamotila sem se z raznimi stvarmi, a večer je bil moj najhujši sovražnik. V glavi so se mi prikazovali prizori s tiste noči, imela sem občutek kot da se mi to ravnokar dogaja. Občutek njegove sape na mojem telesu, njegovih rok, ki se oklepajo mojega telesa, to telo enostavno ni bilo več moje, ni smelo biti moje, bilo je v njegovi lasti… žal sem rešitev za te stvari našla v samopoškodovanju. Ni bilo pomembno s čim, edini namen je bil preusmeriti psihično bolečino v fizično, ne glede na to kako je izgledalo. Začelo se je s površinskimi ranami, ki so prehajale v vedno globje in globje.

Bolečina me sploh ni motila. Sčasoma mi je uspelo te prisilne misli omiliti tudi s pomočjo naravnih pomirjeval. Trudila sem se živeti normalno življenje. Spoznala sem fanta. Bil je zelo vredu, odkrit, pošten. V vsakem razmerju pa slej kot prej pride tudi do spolnosti. In tu se je zataknilo… Nisem se mogla sprostiti, uživati v tem, v glavi sem imela prebliske z noči posilstva. Kmalu sem ugotovila da tako ne gre več naprej, končala sem zvezo. Vendar to ni bila rešitev za moje težave. Fantom nisem zaupala. Njihova družba me na splošno ni motila, bala sem se zveze, in z njo povezane spolnosti. Samopoškodovanje se je nadaljevalo. V večini primerov ga je sprožil alkohol ali pa le večer, ki so si ga prisvojile mračne misli, misli ki jih nisem mogla obvladati in so me spravljale ob pamet. Prišlo je tako daleč, da sem imela namen storiti samomor, v avtu, na avtocesti, pri 130 km/h, v odstavni niši. Pa ga nisem, očitno sem se v tistem trenutku odločila da je vredneje živeti, kot za seboj pustiti žalujočo družino.

2018

Meseci so tekli rane ki jih je za seboj pustilo posilstvo so se počasi celile. A običajno pitje alkohola v zmernih količinah in depresivni večeri so še vedno minevali v znamenju samopoškodovanja. Dejanja iz katerega nisem videla izhoda. Leto 2018 je bilo dokaj mirno, še vedno brez zaupanja fantom. Do 21.9., ko se je lahko bi rekla ponovila zgodovina in upravičila moje nezaupanje moškemu spolu. Bila sem na rehabilitaciji v Zrečah. Ob večerih smo se družili s sosedi v apartmaju skratka nič ni kazalo, da je v družbi kdo, ki nima dobrih namenov. V apartmaju sem bila z 2 leti mlajšim dekletom. 21.9 zvečer smo kot po navadi skupaj popivali pri sosedih. Nekaj pred 23. uro sem se odločila, da družbo zapustim saj sem bila utrujena in rahlo opita. Odšla sem v najin apartma, se zaklenila in šla spat.

Očitno pa je vmes kolegica prišla v apartma nekaj vzet in ni zaklenila vrat ko je odšla. Ko sem se zbudila okrog pol polnoči je ob meni na postelji sedel sosed in me opazoval. Komaj sem se zavedla že je bila njegova roka pod pižamo med mojima nogama. Začela sem mu govoriti naj odide spat on pa mi je neprestano govoril, da ga je sostanovalec vrgel iz apartmaja. Seveda mu nisem verjela in očitno je bilo, da ima drugačne namene. Izmuznila sem se mu in se zaklenila v kopalnico, kjer sem poklicala kolegico naj pride spravit soseda iz najine sobe saj sem bila popolnoma iz sebe.

Ko je prišla sva ga nekako prepričali in je odšel, zame pa je to pomenilo le še eno neprespano noč. Moja edina želja je bila da bi odšla nekam na varno, sredi noči. Nisem imela avtomobila, klicala sem sošolko, ki živi v bližini, da bi prišla pome in me nekam odpeljala, a se mi popolnoma razumljivo ni oglasila saj je bila ura pol dveh zjutraj. Celo mrzlo noč sem tavala zunaj saj se iz strahu nisem želela vrniti v apartma. Naslednji dan sem ignorirala soseda kasneje pa sem mu povedala, da je zame iz preteklih izkušenj takšno vedenje nedopustno.

Kljub temu, da ta dogodek ni šel tako daleč kot prvi je bil to prevelik poseg v mojo integriteto. Stanje se mi je spet poslabšalo bila sem na starih potih. Nekaj dni po tem dogodku smo bili skupaj zunaj. Odločili smo se da gremo na kebab. Hodila sem pred družbo.

Kar na enkrat sem na tleh opazila razbite ploščice. Že tako ali tako sem bila psihično na tleh, želela sem le, da se to trpljenje in bolečina konča. Pograbila sem ploščico in brez pomisleka potegnila po roki. Ko sem se v naslednjem trenutku ozrla proti roki in opazila kakšno rano sem si pravzaprav povzročila me je zajela panika, kri je lila. Bolj kot sem gledala zevajočo rano bolj sem se spraševala v kakšno pošast sem se spremenila. Bolečine tokrat sploh nisem čutila. Po vsej verjetnosti bi morala iti na šivanje, a je ta možnost odpadla, tako, da sem rano oskrbela sama.

Depresija v meni je rasla. Začelo se je novo študijsko leto. Bila sem izgubljena, brez motivacije, otožna, zaprla sem se vase. Zadala sem si še nekaj manjših ran, želela sem storiti samomor na železniški postaji ko je mimo peljal tovorni vlak, a me je motivacija za življenje, čeprav zelo nizka rešila. A tista velika rana je ostala in bo ostala verjetno vse življenje. In ravno ta rana je bila povod, da sem poiskala pomoč.

Z zelo težkim srcem sem oktobra priznala kaj se dogaja v mojem življenju. Prve so zvedele najbližje prijateljice, kasneje sem odšla tudi do zdravnice. Seveda nisem želela govoriti o podrobnostih še zdaj ne bi zmogla. Dobila sem napotnico za psihologa, želela sem jo izkoristiti, a je na njej manjkalo nekaj podatkov. Nisem želela ponovno do zdravnice. Smo sosedje, lahko bi rekla prijatelji in kljub temu, da jo poklic zavezuje k molku se nisem in se še vedno ne počutim varno, počutim se preveč razgaljeno. Začela sem iskati pot iz teme. Začela sem se ukvarjati s športom kolikor se seveda lahko glede na stanje po poškodbi, začela sem poslušati meditacije za lažji in mirnejši spanec. V veliko oporo mi je tudi psička Lena, ki mi, naj mi bo še tako hudo in, ko sem na meji obupa povrne pozitivno naravnanost s svojimi norčijami.

Februar 2019

Lahko bi rekla, da je najhujše za menoj, da sem našla luč na koncu tunela. A spomin na te dogodke bo ostal, sicer bo vedno bolj bledel, a nekje globoko v srcu bo ostal do konca življenja. Približno trije meseci so minili od zadnje rane, ki sem si jo zadala, bilo je težko, še vedno je. A je vredno vztrajati, če ne drugega zato, da me drugi ne sprašujejo kaj imam na roki in si mi ni potrebno izmišljevati vedno novih izgovorov. Počutim se bolje, vedno manj je večerov, ko se mi v glavo prikradejo zle misli. Včasih jih je res težko nadzorovati, jih preusmeriti, a se vse da, le če imaš voljo za to. Moje stanje še vedno ni popolnoma stabilno, zelo tanka je meja med tem, da jaz obvladam misli in, da misli obvladajo mene. Ne bom lagala, veliko je bilo trenutkov v teh treh mesecih, ko sem že skoraj obupala in dvignila roko nadse, ter se spraševala ali je vredno živeti, ali sem to še vedno jaz, ali bom kdaj stara jaz.

Verjamem pa, da se vse zgodi z razlogom in vedno obstaja razlog, da si prizadevamo za boljše, bolj pozitivno naravnano življenje.

To je moja zgodba, zgodba o tem kako kruto je lahko življenje in kako je mogoče s pravilno miselnostjo nadzorovati pot misli. Ne želim, da name na podlagi te zgodbe gledate kot na žrtev, sem glavna igralka in bodoča zmagovalka zgodbe, ki mi jo je namenilo življenje.

13.4. 2019

Danes je eden tistih dni, ko mi misli prevzemajo razum. Že nekaj dni se ne počutim dobro, utrujena sem, slabo mi je, ne morem se spočiti ne glede na to koliko časa spim. Imeli smo predavanje. Na začetku je še nekako šlo, nato pa kot, da bi mi nekdo zbrisal spomin in ničesar več nisem znala. Šlo mi je na jok postalo mi je vseeno. Počutim se kot da sem v drugem svetu, kot da nič ni realno. Spet me misli napeljujejo k temu, da bi si nekaj naredila.

Sem zelo blizu, moj pogled je steklen, strmim v prazno med tem ko v glavi vse divja. Želim da se vse konča…

1.6. 2019

Spet mineva eden tistih tednov ko sem popolnoma na tleh, brez motivacije, ves čas utrujena in na robu solza. Ne vem od kod prihajajo ta čustva, ta jeza in občutek majn vrednosti. Vse kar si ta trenutek želim je spati in prespati te grozne dni iskanja same sebe. I´m lost and maybe one day I´ll be found.

10.8.2019

Dan bratovega praznovanja rojstnega dne oziroma dan, ko se vse obrne na glavo. Bila sem iz najhujšega no vsaj mislila sem da je tako… Do tega dne sem bila že velikokrat zunaj in alkohol ni bil več težava. Lahko bi rekla da v preteklih 2 mesecih skoraj ni bilo dneva ko bi bila na tleh. Nato pa kot strela z jasnega pred očmi zagledam njegov obraz. Ne to ni Denisov obraz, to je obraz Roberta iz Zreč zdi se mi kot da stoji pred menoj. Zagrabi me panika in občutek da si moram nekaj narediti. Začnem tako da se opečem s cigareto. Ni mi dovolj. Iščem nekaj s čimer bi povečala bolečino. Najdem kozarec in ga razbijem. Naredim kar pač naredim. Ni poti nazaj. Zlomim se, vem da je kar sem naredila narobe. Moje obnašanje pritegne pozornost bratove žene. Nevem zakaj a povem ji zakaj to počnem. Ne spomnim se vsega, vem samo da v življenju nisem imela takega break down-a kot to noč. Razočarana sem nad sabo. Uničila sem 9 mesecev truda zaradi enega presnetega obraza, ki se mi je prikazal pred očmi in mi ponovno odvrtel celotno zgodbo…