#jaztudi zgodba 153

Večkrat so se mi že pripetile “male nevšečnosti”, ki jih vseeno ne morem pozabit, saj se mi vedno zdi, da v dani situaciji ne naredim dovolj, da bi izboljšala položaj v prihodnosti. Od tega, da mi je moški, ko sem hodila po ulici in jedla sladoled zašepetal: “dobro ližeš”, ko je šel mimo mene, do tega, da je k meni pristopil sodnik na tekmi po grdem padcu, mi rekel: “saj ni nič hudega” in me udaril po riti. Veliko takih dogodkov in nikdar se nisem spomnila pravočasno odreagirati. Sem le otrpnila od presenečenja in nelagodja, dokler se to ni prelevilo v jezo, a je bil storilec že daleč stran in se mi ni zdelo “primerno” narediti sceno.

Zadnjič sem končno odreagirala. Na koncertu me je fant, ki je stal za mano udaril po riti. Ker sem bila polna energije in zagona, sem se v trenutku obrnila in ga udarila po obrazu. Njegova reakcija – presenečenje, nelagoden smeh, besede: “sej maš prav, še enkrat bi me morala”. In sem ga, še enkrat udarila. Še vedno se me je poskušal dotikat, me prijet za roko in se mi opravičit, dokler ga nisem še nadrla, da sem preglasila glasno glasbo na koncertu. Potem je kar nekako izginil in z njim tudi njegova družba, ki je incident samo opazovala. Vseeno se mi zdi, da nisem naredila dovolj. Nevem, če sem ga prepričala v to, da je bilo njegovo dejanje napačno, nagnusno in nasilno. Vem, da si mene nikoli več ne bi upal niti takniti, a ne morem reči, da je bila lekcija dovolj dobra, da tega ne bo več storil komu drugemu.