#jaztudi zgodba 151

Stara sem bila okoli 10 let. Z očimom sva bila sama doma. Sedel je za mizo, jaz pa sem stala poleg nje. Začel mi je razlagati kako nastanejo otroci, čeprav me to takrat ni pretirano zanimalo, pa mu tega seveda nisem upala povedat. Sem bila že navajena, da mu ne smem ugovarjat, saj smo vsi v družini vedeli kako nasilen je sposoben bit.

Njegova spolna vzgoja je dobila čudne razsežnosti. Pokazal mi je svoj penis, bljak, zdel se mi je grozen, debel in grd, pa se mu seveda tudi tega nisem upala povedat. Tudi jaz sem morala potegnit hlačke dol, da mi je pokazal kje so moji spolni organi. Očim se je vedno imel za zelo pametnega, v resnici pa je bil čustveno invaliden kreten.

Potem se je, kadar sva bila sama doma, to nadaljevalo z dotikanjem, poljubljanjem, drgnenjem ob mene, spolnimi odnosi. Govoril mi je, da sem zdaj nekaj več kot vrstniki, ker me je on uvedel v stvari, o katerih drugi še nič ne vedo. Jaz takrat nisem čutila ničesar več in o tem kar se je dogajalo z njim nisem bila sposobna niti razmišljati.

Mama je hodila v službo, tudi ponoči je delala, skrbela, da je bilo doma vse urejeno, bila je izčrpana. Zdaj pravi, da ni nikoli ničesar opazila. Trajalo je leta in leta. Kje hudiča je imela svoje oči.

Ko sem se kot študentka odselila od doma, sem se od družine hitro oddaljila in bila prepričana, da je to dovolj, da začnem novo, svoje življenje. Začela pa sem ga z vrednotami, ki sem jih poznala od doma: brezčutnostjo, odtujenostjo, strahom, domišljavostjo in zmedenemi pojmi o spolnosti.

Sem pa bila pridna in delovna, ker to je pa bilo pri nas doma zelo pomembno – obroki točno ob uri, stanovanje pospravljeno, avto zglancan in v šoli dobre ocene. Od tega reda in discipline imam danes določene koriti, navzven na prvi pogled delujem kar urejena. Pa v gledališče rada hodim, ker je bil očim v manjšem kraju, kjer smo živeli, cenjen amaterski igralec. Potem pa ga je [ime umaknjeno] z Društva za boj proti spolni zlorabi zašpecala lokalni Zvezi prijateljev mladine, da naj ga vendarle ne najemajo več za Dedka Mraza, kar je bila njegova vsakoletna prednovoletna zabava. Hvala. [ime umaknjeno] tudi v imenu drugih otrok okoli katerih se je slinil. Pred kratkim sem doma našla fotografijo na kateri očim napravljen v Dedka Mraza na usta poljublja triletnega otroka. Kako sluzavo.

Zamerim pa mami in polbratu, ki sta potem, ko sem kot odrasla bila sposobna povedati  resnico, skupaj z njim še naprej vzdrževala družinsko fasado, medtem ko sem se jaz osamljena borila z duševnimi stiskami in njunim nerazumevanjem in pogosto je tako še danes,  ko je očim že mrtev. Mama mi včasih očita, ker nisem šla na njegov pogreb.

Mamo zdaj, ko živi sama,obiščem skoraj vsak mesec, če se najprej temeljito obmečeva z vsemi očitki in zamerami iz preteklosti, pridejo včasih celo trenutki nekakšne bližine. Zadnjič sem celo jokala, to pa je korak naprej, imam pa občutek, da mama mojih čustev ne prenese.

Brat je zame tujec. Ta nesrečna družina je bila okolje kjer se naklonjenost in topli medsebojni odnosi niso mogli razviti. Živeli smo v istem stanovanju a vsak izoliran in osamljen se je na svoj način boril za preživetje. Jaz tako pogosto živim še danes.