#jaztudi zgodba 145

Nekako bi rada pozabila, ampak bolj kot se trudim bolj mi ne gre. Nikoli se nisem delala, da se ni zgodilo, večkrat sem želela povedati, vendar velikokrat mi ni uspelo izustiti besede spolna zloraba. Večkrat se mi stemni pred očmi ob misli, da sem bila v otroštvu spolno zlorabljena – točne starosti se težko spomnim, vendar mislim, da se je prvič zgodilo nekje v tretjem razredu osnovne šole. Zgodilo se je s strani osebe, ki mi je veliko pomenilo bratranca S. Sprva je bilo le razkazovanje, ko se je prihajal tuširati k nam. Slekel se je in se začel pred mano otipavati po spolovilu, ko sem mogla na wc. Kasneje se je vse skupaj stopnjevalo, dokler se ni zgodila zloraba. Prva zloraba se je zgodila v moji sobi na moji postelji. Ko sem spala sem začutila njegovo sapo in roke, ki so me otipavale. Odprla sem oči, čeprav sem si dopovedovala, da sanjam nisem. Začel me je slačiti in otipavati, vse dokler me ni posilil. Zapel je hlače in brez besed odšel. Kasneje se je zgodilo v dnevni sobi, še kasneje pri njemu doma v kopalnici, v spalnici dogajalo se je vsepovsod. Trajalo je dolga leta, ko me je imel samo zase. Nekega dne me je začel deliti s sosedom A. Zvabila sta me v njegovo delavnico (danes je ni več, na tem mestu stoji stanovanje v kateri živi s svojimi tremi sinovi in ženo). Ponudila sta mi kozarček, rekoč, da je sok. Pa temu ni bilo tako. Ne vem kako jima je uspelo, da sta me napila, saj v tistih letih alkohola še poskusila nisem. Vse kar se spomnim je, da sta si odpela hlače in da sta se oba spravila name. Posilila sta me skupaj. Počutila sem se izigrano, umazano, izkoriščino, gnusila sem se sama sebi. Takrat sem prvič pomislila, da ni vredno, da živim. Ne vem kje sem zbrala moč, da kljub vsemu nisem sebi naredila ničesar, kljub vsemu pa sem se neznansko sovražila. Ko sem že mislila, da je konec sem se zmotila. Ponavljala in ponavljala sta svoja dejanja. Bila sem tiho, na nikogar si nisem upala obrniti. Ko sem rekla, da bom povedala, me je bratranec, takrat je popravljal staro hišo in si delal stanovanje na vrhu, zgrabil za vrat in mi grozil, če nebi v tistem momentu prišla stara mama M. in videla kaj počne ter ga odrinila in mu “eno primazala” bi me prav gotovo ubil. Bila sem prestrašena in tiho dalje. Zlorabe pa so se kar nadaljevale, ni jim bilo videti ne konca, ne kraja. Vse dokler nisem zanosila. Vedela sem, da sem noseča, vendar, da ne smem nikomur povedati. Na srečo sem imela osebo, ki mi je takrat stala ob strani in mi povedala kako naj ukrepam. Ni še bilo prepozno, splav so po preiskavah naredili s tabletkami. Spomnim se, da se mi je po tabletah vrtelo, sililo me je na bruhanje, začela sem krvaveti. Doma sem imela milijon izgovorov samo, da nebi izvedeli kaj se dogaja. Z vsakim posilstvom sem bila bolj umaknjena vase, vse manj družabna, vse bolj zagrenjena. Nikoli pa si nisem odpustila, da sem zaradi zlorabe ubila nemočno bitje, ki je nič krivo rastlo v meni. Zbrala sem pogum in povedala mami. Zanjo je bil to prevelik šok, zanikala je, da se to ne dogaja, da si izmišljujem, na koncu je planila v jok in jaz sem jo tolažila. Ali je vedel tudi oče ali ne, ne vem, nikoli nisem razmišljala o temu, saj so mi mama od S. (teta), mama od A. in še nekaj ostalih ljudi grozilo, da se bo meni ali moji mami kaj zgodilo če povem dalje. Hoteli so, da obdolžim očeta, govorili so, da ima druge ženske, da uživa alkoholo (no kdo ga pa nebi če so okrog bili sami hudobni ljudje – danes mogoče razumem, nikoli pa ne bom razumela zakaj se je rajši spustil v alkohol in nasilje, kot pa, da bi me zavaroval – razloga se danes ne poznam, le upam, da ga nekoč bom. Kasneje se je preselil daleč stran.) Vmes pritiskov nisem zdžala, poskusila sem narediti samomor, “hudiča” še danes ne vem kako sem preživila – pravijo, da zaradi volje do življenja. Kasneje sem poskusila še nekajkrat, dokler se nisem odločila, da želim živeti. Stvari sem vzela v svoje roke in po dolgi, naporni, mučni poti sem prenehala z mislijo na samomor in samokaznovanje. V času, ko je mama A. že vedela, da umira me je “odgnala” stran (še danes verjamem in vem, da je vedela, da mi v majhni vasici ne bo uspelo in da sem omadeževana do konca življenja). Odšla sem k očetu, če sem odkrita “iskat resnico”, želela sem slišati še njegovo plat zgodbe, potem sem želela zapustiti državo in se preseliti daleč stran – v ZDA,tam bi nadaljevala svoje življenje in se uveljavila. Vse možnosti sem imela. Vendar sem hočeš nočeš spoznala osebo na fitnesu, ko sem bila na treningu, vmes med dvema šihtoma, ki sem jih takrat opravljala. Zdelo se mi je, da je ljubezen na prvi pogled. Vzljubila sem ga. Bil je prijazen do mene, bilo mi je všče, ker me končno nekdo imel rad takšno kot sem. Vendar pa nisem vedela, da se bo zgodba iz otroštva ponovila. Na začetku najine zveze je užival veliko alkohola, mislim, da ni bilo dneva, ko sva se srečala, da nebi bil pijan. Povedala sem, da mi to ni ok in zmanjšal je vnos alkohola, povsem prenehal piti ni nikoli. Kar kmalu pa me je začel tudi najprej psihično zlorabljati (zmerljivke, zbadljivke,..), kasneje še fizično in nazadnje, ko to ni bilo dovolj se je name spravil še spolno. Spomnim se ko sem po težki operaciji prišla domov. Tisti dan me je pusitl pri miru. Naslednji dan je želel spolni odnos, ko sem ga zavrnila in povedala, da ne morem, me je še isti večer držal na njegovi postelji za obe operirani roki in mi grozil, porinil me je na posteljo, vendar na mojo srečo je prišel nekdo izmed njegovih, ne vem ali sestra ali starši in potrkali na vrat najine sobe. Izpustil me je in nič se ni zgodilo. Mislila sem, da je vse za mano, vendar naslednji dan se je zopet spravil name in me spolno zlorabil. Zgodilo se je tudi še nekajkrat vmes. Jaz sem samo padala in padala. Nehala sem se mu upirati, saj je tako v vsakem primeru obveljala njegova. Bila sem tiho in velikokrat upala, da bo čimprej končal in da bo mir. Tudi fizično nasilje se je stopnjevalo, velikokrat sem bila modra, vendar sem to v strahu, ker so bili priljubljeni in premožni molčala, poleg tega pa se nisem imela na nikogar obrniti, ki bi mu v tistem trenutku lahko zaupala. Začel je omejevati tudi moje socialno življenje, le redko sem lahko šla ven brez njega in sama (največkrat ko je bil v službi) in tudi k meni je redko kdo lahko prišel, če paje že prišel je bil ves čas zraven in me grozeče gledal. Niti posmisliti nisem želela, da bi komu kaj povedala, ne da bi to zares storila. Kasneje, ko sem šla študirati v [kraj umaknjen ]in tam ostajala med tednom, včasih tudi za vikende, je pogosto prihajal k meni pod pretvezo, da me ima rad in me zlorabljal. Velikokrat me je po telefonu verbalno napadal in me žalil potem pa prišel k meni v [kraj umaknjen] kot, da se ni nič zgodilo in ko si je zaželel sex-a sva pač mogla sexati. Ni bilo važno ali mi je bilo to všeč ali ne, važno je bilo samo to,da zadovolji svoje potrebe. Velikokrat me je kontroliral tudi v službi. Delala sem v velikem trgovskem podjetju. Večkrat je prišel preveriti če sem na delovnem mestu, rekoč, da mora nekaj kupiti in da v [kraj umaknjen] tega nimajo. Vedno je našel izgovor in vedno je našel opravičila za svoja dejanja. Prav tako so jiih našli njegovi starši. Enkrat je bil kriv sosed, da je slabe volje, drugič služba, tretjič polna luna,…Po smrti moje mame A. je začel neverjetno pristiskati name, da bi imela otroka. Nisem se strinjala, vendar mi je začel groziti, da me bo zapustil, da bo vsem povedal, da nisem za nobeno rabo, da tako ne bom dobila službe, da bo poskrbel zato,…Ker nisem mogla takoj zanositi mi je očital, da jemljem tabletke. Pa še res sem jih (on tega ni vedel), saj sem želela odložiti nosečnost. Vendar ko je našel tabletke jih je pometal stran in nadaljeval s svojim izpolnjevanjem “misije otrok”. Če sem hotela ali ne sva morala sexati, večkrat sem bila po faksu in službi nenormalno utrujena in vse kar sem želela je bil spanec, on pa se je spravil name. Po nekaj časa sem zanosila. Priznam bila sem vesela, vendar sem kljub vsemu imela pomislike oz. vprašanja kako zaščiti otroka. Morala sem se znajti, čeprav je bil otrok (danes hčerka) spočeta na silo, ji nisem zamerila, prav nasprtono v nekem trenutku sem jo želela donositi in prevzeti vso odgovornost zanjo, saj sem se potihoma zavedala, da je on nebo. Nasilje P. se je nadaljevalo tudi med nosečnostjo verbalno, spolno, fizično, večkrat me je pretepel – večkrat sem iskala pomoč, vendar spregovoriti si nisem upala, saj so me imeli v šahu. Njegovi so vedeli, da me pretepa tudi med nosečnostjo, vendar niso želeli ukrepati. Vse kar so storili je bilo, da so mi rekli, da jih naj pokličem če bo kaj in bodo že oni uredili zadevo. Saj so jo uredili, ampak na način da so ga zagovarjali, ščitili, molčali, mene in takrat še nerojeno hčerko pa so prepustili usodi. Želela sem narediti splav, vendar nisem mogla, nisem želela še enkrat ubiti bitja, ki je rastlo v meni. Nisem zmogla, želela sem si jo, čeprav je bila spočeta na nasilen način. Zlorabe so se dogajale tudi po rojstvu hčerke. Bile so vse bolj pogoste in vse bolj intenzivne. Starši so vedeli, vendar so ga zagovarjali. Mislim, da so vedeli tudi sosedje v bloku v katerem sva živela, vendar nihče ni ukrepal. Strah me je postalo za hčerko, da bi se tudi njej kaj podobnega zgodilo, zato sem jo varovala z vsem svojim telesom,…Začel mi je govoriti, da se ob njej počuti kot pedofil, da ima dudo namesto luleka. Takrat so se v meni prižgali alarmi, vendar sem kljub temu še nekaj časa vztrajala z njemu, hčerko pa zavarovala tako, da jih nisem puščala same. Zmeraj  sem bila poleg. Vse dokler ni prišlo do usednega trenutka, ko me je ponovno pretepel. Takrat sem vedela, da moram za vedno odiiti in sem.