#jaztudi zgodba 138

Moja zgodba je, čeprav po 2 letih in kljub anonimnosti, pretežka, da bi lahko zapisala, kaj natancno se je zgodilo.

Takrat me je bilo preveč sram in strah, da bi si to upala povedati ali naglas zakričati. Nisem želela, da bi kdo za to vedel, saj drugače ne bi bilo upanja, da ostane to, kot da se ne bi zgodilo, če bi se ohranilo le v mojem spominu in bi na to lahko pozabila.

Vendar punce, zapomnite si:
– ne, nikoli ne pozabis. In se prevec stvari te potem spomni spet na to
– ne, skoraj gotovo te tega ne bo nehalo biti sram. In skoraj gotovo ne bo postalo njega.
– ne, ne bo le grd spomin – pri meni je to povzročilo strah pred moškimi, ki te gledajo na perverzen nacin; gnus do moškega spolovila, zaradi česar ne vem, če bom kljub nagonski zelji sploh sposobna kdaj imeti spolni odnos; tudi nočne more sem imela o tem
– ne, niste krive. Ne ukvarjajte se s tem kaj bi bilo, ce bi ravnale drugace, kaj bi morale storiti, kako bi lahko to preprecile. Od vase besede “ne” ali telesno nakazene zavrnitve, ni cisto nic vec vasa krivda. Cetudi hodis na pol naga, pijana, sama po temi… Nic ni tvoja krivda. Moški so tisti, ki se morejo vzdrzati. Če pustiš odklenjeno hišo in to poveš vsem, poveš še kje živiš, kje imaš skrit denar, kdaj te ne bo doma… in te nekdo oropa. Policija ga nato vlovi. Bo mu rekla da ni kriv zaradi vaše neodgovornosti? Ne. Njegovo kaznivo dejanje bo enako kaznovano. Oropal je hišo in tega ne bi smel. In tu se zadeva konca. Nic drugega vec ni pomembno. In enako je pri nas. Brez povabila v hišo nima nihče pravice vstopiti in to ve vsak , četudi gre mimo odprtih vrat. Moski je tisti, ki se mora odprtim vratom upreti, saj točno ve, da brez dovoljenja v tujo hišo nima vstopa. In zato ustavimo vso našo iskanje lastne krivde in tega, kar bi lahko ali morale storiti. Dovolj hudo je bilo, da je nekdo vdrl v našo hišo. Ne rabimo še dodatno trpinciti sebe v iskanju lastne krivde