#jaztudi zgodba 134

Osnovno šolo sem obiskovala v [kraj umaknjen]. To je kraj na Dolenjskem. Imela sem tri brate. Sedaj imam še dva.
Otroci smo se igrali okrog hiše, po travnikih, grmovju.
Prav v grmovju me je; ne vem v kakšni starosti, mogoče štiri do pet let; eden od bratov prisilil, da sem slekla spodnje hlačke, da si me je ogledal.Stara sem enaišestdeset let. Še dandanes se ob spominu na ta dogodek počutim zelo slabo, neprijetno, pravzaprav občutim sram.

V šoli sem bila kar rada. Bila sem odličnjakinja. V tretjem razredu me je učil moški. [ime umaknjeno]. Mlad, pravkar poročen, od mene starejši  deset let ali nekaj več. Kdaj natančno je pričel poučevati šah, ne vem natančno. V spominu mi je, da sem sam z njim potovala, ko sem bila star dvanajst let na tekmovanje v [kraj umaknjen]. Bilo je popolnoma samoumevno, da gre otrok sam z učiteljem na pot. Bila je nedelja. Hodila sva po popolnoma praznih [kraj umaknjen] ulicah. Držal me je za roko. Počutila sem se nemočno. Reagirala nisem.

Katero mesto sem zasedla, ne vem.

Pozneje smo imeli priprave na tekmovanja v kulturnem domu v istem kraju. Izhajam iz tradicionalno krščanske družine. Prav vsako nedeljo sem zgodaj zjutraj šla peš k maši na [kraj umaknjen]. Po maši sem pri sošolki počakala do 10h. Tkarat smo se skupaj s starejšimi šahisti, spomnim se samo moških, pripravljali na tekme. Po navodilu učitelja sem prihajala vsaj pol ure prej. Posedal me je na kolena, objemal, slinasto poljubljal. Na nek način sem sodelovala. Kaj mi je govoril je izginilo iz spomina. O tem nisem z nikomer spregovorila. Redno sem prihajala. Nič nisem naredila.Določen čas sem se počutila zelo odraslo. Nekoč me je čakal na travniški poti, vedel je, kdaj bom šla po njej. Govoril mi je o tem, da je žal poročen, sicer bi bila najina zgodba drugačna. Nisem komentirala.

Ko sem bila stara štirinajst let, sem se zaljubila v fanta iz [kraj umaknjen], seveda na šahovskem tekmovanju. Učitelju sem rekla, da imam drugega in znjim prekinila vsak fizični stik. Nekoč ko sem bila v bolnišnici, mi je tja pisal. Pisala sem mu nazaj v šolo. Njegova žena je bila tam tajnica, pismo je odprla. Na hodniku me je potem ozmerjala, češ kakšna pisma pišem.

V starosti osem do devet let je moj najstarejši brat [ime umaknjeno] domov večkrat pripeljal svojega prijatelja [ime in kraj umaknjena]. To je bilo dobrodošlo, saj se je rutina vsakdanjega življenja razgibala. Vendar, ta moški me je zvečer, ko sem že bila v postelji, hodil prav slinasto poljubljat na usta. Še dandanes me obide gnus ob spominu na to.

Pozneje sem se na vsakem šahovskem tekmovanju, ki je trajalo nekako štirinajst dni, zaljubila. Včasi “smrtno”. vedno sem iskala fanta, vedno sem bila zaljubljena. veze sem prekinjala, ko mi je, praviloma čez noč, prenehala zaljubljenost. Poročila sem se na hitro, zaradi nosečnosti. Imam tri otroke. Sem ločena približno petindvajset let. Tudi cerkveno.
Ko sem bila stara nekako petinštirideset let, sem mai in dvema bratoma za vse to povedala.
Nihče ni rekel nič. Nič.

Nikoli me nihče od njih ni več nič vprašal o tem.

Ta molk je dolgo bolel. Enako kot spolne zlorabe.

Nekaj let pred zaključkom službe sem se zlomila. Mobing je bil tako neizprosen, da sem se umaknila v bolniško.

Ko sem prišla k psihiatru, s katerim sem pred leti službeno sodelovala, me je vprašal:” Kaj pa vi delate pri meni?”

“Rabim vas, tako zelo vas rabim.” In začela sem jokati, na vso moč, neutolažljivo jokati.

Danes sem upokojena. Trajalo je dve leti, da mi je uspelo.

Psihiater mi je razložil, da ob eni hudi situaciji, tista ki je bolj časovno oddaljena, ponovno pride na površje.

Rekel mi je takole:”Draga gospa, tisto pri dvanajstih in to pri šestdesetih se vam ne bi smelo zgoditi.”

Večkrat se spomnim teh razumevajočih besed.

Ostaja mi topel občutek, da me je nekdo v celoti razumel in podpiral. Nikoli mi ni rekel besede narobe. Ker sem delala na socialno-zdravstvenem področju, mi je dobro znano, da je takih zdravstvenih delavcev/zdravnikov malo.